Osvojili smo najvišji vrh Karavank, Stol 2236 m in se po grebenu podali do Vajneža 2102 m.

Kot se za uvod v pohode spodobi, je bilo tudi za vreme poskrbljeno. Od Valvazorjeve koče pod Stolom smo hitro zagrizli v hrib. Strmo je bilo. Počasi smo prišli do »prižnice«, si malo odpočili in nadaljevali. Pokazal se je greben po katerem smo v nadaljevanju hodili, pokazal pa se je tudi sneg v žlebu. Vse več je bilo gorskega cvetja. Ko smo prisopli do Koče na Stolu, smo z žalostjo ugotovili, da je še vedno zaprta. Volje nam ni vzelo, da nebi odšli na vrh Stola. Po slikanju, ogledovanju na vse strani, smo se zaželi spuščati po zahodnem grebenu. Pesek, strmina sta nam narekovala previdno in počasno hojo. Po grebenu smo se sprehodili do Potoškega Stola. Že drugi dvatisočak ta dan. Še en je bil pred nami – Vajnež. Lep zelen kopast vrh, s katerega pogled na Stol je kar zastrašujoč, prepaden, skalnat.

Nato pa doooolgo prečenje. Obhodimo »amfiteater« Rida, se spustimo do jezera ob Domu Trilobit, nato pa še po cesti do Doma Pristava v Javorniškem Rovtu, na po celodnevni hoji, zasluženo tekočo ohladitev.

Zelo veseli smo bili druženja, malo manj naporne poti. A na vsakem naslednjem izletu bo lažje. Čudovita je Slovenija, čudovite so naše gore.

Marijan Božeglav