100 let po koncu prve svetovne vojne, smo člani PD Podpeč - Preserje, v nedeljo, 10. 6. 2018, v prvem poskusu osvojili 2208 m visok vrh Rombona.

Rombon je bil ena ključnih, strateških točk, prizorišče nenehnih krvavih bojev v prvi svetovni vojni. Za italijansko stran nikoli osvojena avstrijska skalna trdnjava. 100 let po krvavi moriji je pogorje postalo oaza miru, lepih cvetočih preprog, razvalin s krvavimi žulji zgrajenih vojaških utrdb, rovov. Mesto v malem, ki ga sedaj narava oblikuje po svoje.

Začeli smo zelo zgodaj pri trdnjavi Kluže. Skozi tunel smo se napotili proti zgornji trdnjavi, kjer se je začelo počasno dviganje skozi gozdno pokrajino. Postaja že kar vroče. Na razpotju za Koto 1313 se odločimo, da jo obiščemo ob povratku. Nadaljujemo še vedno po že bolj strmi poti, še vedno skozi gozd, ki nas pripelje na travna pobočja in čez ruševje. Cvetlice se kažejo v lepoti, trave so lesketajo v kapljicah rose. Kmalu prispemo do razvalin vojaških utrdb. V času vojne je moralo biti tu zelo urejeno bivališče vojakov. Rovi, ravnina, bunkerji, v skalo izdolbena prebivališča, urejene transportne poti. Pot vodi med obzidji po vojaški mulatjeri. Počasi prispemo do sedelca, kjer se priključi pot iz Bovca. Ostane nam še zadnje strmo in razpotegnjeno prečenje do samega vrha. Navkljub preganjanju meglic in grožnje z dežjem, si vzamemo kar nekaj časa za počitek in opazovanje. Po pet urnem vzponu smo ponosni in hvaležni, da smemo v miru stati na Rombonu. 

Povratek v dolino je bil zopet dolg, nič krajši kot vzpon. Občudovanje narave. Vreme se nas je usmililo in še skok do Kote 1313. Obeležuje jo križ v spomin vsem padlim vojakom med leti 1914 do 1918. Topniški položaj preraščajo preproge rož.

Zahtevna pot, ki zahteva veliko vztrajnosti, ki nam je ne manjka. Res lepa narava in ob njej razmislek o nesmiselnosti vseh vojn. Narava zna res celiti rane.

Marijan Božeglav