Naša želja je bila iti s parkirišča Belega potoka ob cesti, ki pelje na Nevejsko sedlo, ter z vrha spust na našo stran, v dolino Možnice. Že zelo zgodaj smo prebudili speče turiste ter se po prodišču podali proti gozdu. Za začetek fino počasno ogrevanje in s te strani ni sončne pripeke. Pot 653 postaja strmejša. Gozd izgublja svojo obliko, postaja redkejši, vedno več je zelenih rušnatih in travnatih površin in vedno več je lepega gorskega cvetja. Odpirajo se razgledi proti Viševi skupini. Še malo pa smo bili na Jezerskem sedlu, kjer pride pot iz Možnice. Pot je vedno bolj strma, skalnata. Ko pridemo do Krivega roba, zagledamo Jerebico. Sledi še strm spust po žlebu, do pred kratkim naj nevarnejše mesto na poti, polnem snega. Potem pa skalnat del z malo poplezavanja in še zadnji travnat vzpon na sam 2126 metrski vrh. Vreme je bilo izredno lepo, kar se je odražalo s številom obiskovalcev. Prelep pogled v dolino na Rabeljsko jezero in visoke gore tako na naši kot Italijanski strani. Kljub lepoti na gori se je bilo potrebno spustiti v dolino. Na našo stran je pot strmejša, daljša, z višjo višinsko razliko in soncem, ki nas bo žgalo. Potrebna je previdnost. Na novo so na naj nevarnejšem, najbolj strmem delu poti napeljane nove jeklenice, pot je pokošena in na novo markirana. Počasi se spuščamo, ustavimo se še v počitniškem domu v Možnici, kjer si priskrbimo novo zalogo vode. Še kratek sprehod do avta nas čaka, potem pa vožnja do »Aljaža«, kjer se končno odžejamo.

Lepo osvajanje, lepega izstopajočega vrha. Se je bilo potrebno potruditi. Toliko je še lepih, neprehojenih poti, toliko lepote naših gora. Radi imamo ta kamnit svet, v katerega se radi vračamo.

Marijan Božeglav