Situacija se je v enem tednu popolnoma spremenila, saj planino ni več v celoti pokrivala snežno odeja, pač pa je bila bela od belega žafrana. Peljali smo se iz Dovja proti Planini Ravne, vse do znaka, ki je prepovedal nadaljevanje vožnje. Tako nas je čakal kar dobršen del poti po cesti. Nad Belo pečjo zavijemo na strmo gozdno pot. Narava se prebuja. Pozdravljajo nas telohi. V tako lepi naravi se kar pozabi na strmino, tako da kar kmalu prispemo pod rob planine Dovška Rožca. Spodnji rob je še zasnežen, kar pa ne predstavlja nikakršne težave pri hoji. Pred nami se prikaže pastirska koča, za njo vrh Dovške Babe 1891 m. Kar razprostremo se po pobočju, hodimo med žafrani, eni po robu. Hitro smo na vrhu. Z naše strani lahko dosegljiv, z druge odrezan in prepaden. Zelo razgleden vrh. Kar nekaj časa ostanemo gori. Raziskovalni duh nam ne da miru, saj je sosednji Hruški vrh preveč blizu, da se nebi povzpeli še nanj. Hodimo ob meji, malo po snegu malo po travi.  Na vrhu nas sprejme znamenje svetega Izidorja, zavetnika kmetov, pastirjev, živine in od leta 2001 tudi interneta.

Na klopci se lepo odpočijemo in razgledujemo na vse strani. Najvišji vrhovi Julijcev so pred nami. Na poti v dolino občudujemo rože.

Preživeli smo lep pomladni dan, uživali v lepotah in dobri družbi.

Marijan Božeglav