Štart je bil nekje na višini 1100 m, pod planino Vrse. Na tej višini se je poznala dolga zima. Narava se komaj prebuja in nas pozdravi s telohi in trobenticami. Pred nami se je odprla enkratna kulisa s Triglavom in najvišjimi vrhovi okoli njega. Veselo se zapodimo v breg po slabo sledljivi poti z neštetimi koreninami. Višje ko smo, strmeje postaja, vidne poti pa zmeraj manj. Počasi se pregrizemo do grebena. Postopoma preidemo iz gozda v bolj kamnit svet, ki nas pripelje na 1476 metrski vrh Borovje. Razgledi so na vse strani, še najbližje pa nam  je Kepa in Dovška Baba. Vrh in sonček kar nismo mogli zapustiti. Res lepi razgledi ob lepem sončnem vremenu. Še en cilj smo imeli, za kar je bil potreben spust na sedlo Šija. Zopet je pred nami strmina, ki preide v bolj goret svet. Lepo napredujemo in po slabi uri smo na vrhu Planice 1508 m. Malo raztegnjen in dokaj ozek je ta  vrh. Pogledov res ni zmanjkalo.                                                                                                                                                                                                   

Ko smo se odločiti oditi, smo se spustili do Dovja. Postaja je bila v brunarici pri Aljažu.

Uživali smo v tem lepem dnevu. Malo vroče, ampak prijetno je bilo, ker » Ljubimo gore«.

Marijan Božeglav