Korona je zaustavila velik tok organiziranih planinskih pohodov. Po sprostitvi smo s PD Podpeč Preserje takoj izkoristili prvo nedeljo, 7.6.2020 in se podali v Zasavsko hribovje. Prehodili smo pot od vasi Čemšenik, preko Čemšeniške planine do Svete planine.

Pot je bila izbrana iz bojazni, da smo po planinskem postu malo premalo kondicijsko pripravljeni, malo zaradi ne prav obetavne vremenske napovedi. A na koncu smo dvome premagali in vreme nam je služilo. Začeli smo v vasi Čemšenik in se po kar strmi poti, mastni, precej koreninasti hitro povzpeli do koče na Čemšeniški planini. Videli smo, da je imela že v jutranjem času kar precejšen obisk. Po kratkem postanku smo po lepi gozdni poti nadaljevali na najvišji vrh planote, Črni vrh. Obeležen je s kamnito piramido. Nadaljevali smo po robu planote, nakar nas je čakal zoprn, strm, precej blaten spust na vzhodno stran proti domačiji Gunet in še nižje do vznožja Naravnega spomenika Krvavica, znanega po sokolu selcu, tisah, črnem gabru ….  Legenda govori, da so iz Krvavice vrgli preko prepadnih skal Veroniko Deseniško. Vzpon je bil kar precej strm, a na srečo kratek. Vrh nudi lepe razglede na Posavsko hribovje in del KSA. Naslednji cilj je bil Zajčeva koča. Bila je odprta, a žal le za žejnega planinca, čeprav je iz »roštilja« zelo dišalo. Po cesti smo nadaljevali do prevala Vrhe, do velike planinske koče, ki pa žal ne kaže več veličine izpred nekaj let. Delili smo se na pol. Ena skupina je po cesti odšla do Svete planine, druga pa preko »smučišča Medvednica« na  Javor in se na drugo stran spustila do Svete planine. Pričakala nas je žalostna podoba Gostišča Planina, nekdaj počitniški dom rudarjev. Virtualno super, realno, ena velika žalost.  

Na poti domov smo se ustavili v Domu Tončke Čeč v gostilni na Kleku, kjer so nas odlično in za zmerno ceno postregli. Lep dan smo preživeli skupaj. Prehodili cca 19 km in naredili skupaj cca 1200 višinskih metrov. Za ogrevanje in odprtje planinske sezone zelo spodbudno.

Marijan Božeglav