Bohinjske gore so res lepe. Od Rodice do Črne prsti smo jih že prehodili. V tridnevnem pohodu od 27. do 29.7.2018 smo jih s PD Podpeč Preserje "obdelali" od Komne do Vogla.

Začeli smo v petek popoldne pri Koči pri Savica in se po serpentinah napotili proti Komni in naprej do Koče pod Bogatinom. Ne da se ta pot zelo vleče, še »nagradila« nas je z obilno količino dežja, v zahvalo za trud pa nam poslala lepo mavrico. Premočeni smo prišli do koče, kjer nas je zelo lepo sprejela in poskrbela za nas oskrbnica Metka, članica našega PD. Pred spanjem smo še pogledali v nebo, saj je bil ravno to noč popoln lunin mrk.

Sobotno jutro nas je zelo zgodaj pognalo v lep dan. Kar hitro smo odšli do Bogatinskega sedla, se povzpeli na Bogatin in na Mahavšček. Vsakemu vzponu sledi spust in od tam naprej jih je bilo obilo. Najprej dol, po pobočju pod  Vrh Škrli in po precej zračni grebenski poti do Planje in globok spust do sedla Planja. Sonce je pripekalo, mi pa smo morali nadoknaditi 200 višincev do Tolminskega kuka. Še dobro, da je vrh prostoren, tako da smo si lahko na njem privoščili dolgo pavzo. Sledil je dokaj zelen del poti do sedelca in po brezpotjih na Podrto goro. Po precej šodrasti poti se vrnemo nazaj na pot, ki vodi po pobočju gore do sedla Škrbina. Skupina se razdeli, začnejo se prikazovati »čudni« oblaki. Dva po plezalni poti odideva na Vrh nad Škrbino, drugi del odide direktno proti planinskemu domu na Planini Razor, kjer smo drugič prenočili.

Nedeljski dan nam je prinesel lažji del potepanja po Bohinjskih gorah. Lagodno počasi se vzpnemo na vrh Vogel, občudujemo rože. Na njem smo med prvimi obiskovalci. Vzamemo si čas, nato se počasi napotimo proti Ski hotelu Vogel. Pa tudi na tem delu ne gre, da nebi hodili malo dol in malo gor. Ustavimo se pri Merjascu, ugotovimo, da cene niso najbolj prijazne nam pohodnikom in jo uberemo do žičnice. Tudi cena prevoza, predvsem enosmerna, v dolino je dokaj zasoljena in bi se bilo bolje peljati v obe smeri, kot pa tako dolgo hoditi.

Ko je pa tako lepo. Naše gore so čudovite, imamo jih radi in radi hodimo po njih. Sobotni del poti je precej neokrnjen, dokaj zahteven in zato ni zanimiv za veliko množico obiskovalcev.

Nam pa je bil zelo všeč.

Marijan Božeglav