Kaj lahko poveste o začetkih in vaših prvih stikih z glasbo? Od kod prihaja vaš entuziazem za glasbeno udejstvovanje?

Naša celotna družina je bila povezana z glasbo, vse od moje babice, ki je igrala citre, do mojega očeta, ki je bil prav tako glasbenik. Tudi vsi moji strici in tete so bili glasbeno izobraženi.

Največji vpliv v naši družini pa je imela moja mama, ki je bila učiteljica glasbe in zelo priznana zborovodkinja v savinjskih koncih (na območju Žalca, Celja in okolice). Vsi smo bili glasbeno podkovani, tako da sem že kot majhen otrok pel v zborih in bil zelo ponosen na to, da sem kot desetletnik pel v mešanem mladinskem zboru.

Šlo je za zbor višjih razredov, ki ga je nekoč vodila zelo priznana Dragica Žvar. S tem zborom smo se udeleževali tudi tekmovanj po svetu in osvojili grand prix v kategoriji otroških zborov. Vedeti morate, da ima Celje z okolico zelo bogato tradicijo zborovske glasbe, predvsem tudi otroškega petja, tako da ta tradicija izhaja iz teh krajev.

Tudi sam sem končal nižjo glasbeno šolo za klarinet in študiral na Pedagoški fakulteti v Mariboru – smer glasba, ki pa je na koncu nisem dokončal, saj sem že zelo mlad dobil družino in otroka. Kmalu sem moral prevzeti obveznosti, ki jih prinaša življenje, ter se posvetiti tudi zaslužku, da smo lahko kot mlada družina živeli.

V katerih zborih ste na svoji glasbeni poti sodelovali?

Če vzamemo občini Celje in Žalec, sem bil zelo aktiven, tudi v organizacijskem smislu v okviru Zveze kulturnih društev in kasneje Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Vodil sem veliko zborov – od mešanih, moških, upokojenskih in dekliških do cerkvenih.

Ponosen sem bil na vse zbore, vendar bi izpostavil tri. Prvi je Zbor Zdravilišče Dobrna, s katerim smo se udeležili državnega tekmovanja v Mariboru (leta 1995), kjer smo dosegli bronasto priznanje. Na tem tekmovanju smo bili veliko presenečenje, saj smo bili precej nepoznani.

Takrat sem že pel pri Ljubljanskih madrigalistih, kasneje pa postal tudi njihov predsednik. To je bil eden boljših zborov ne samo v Sloveniji, ampak tudi v mednarodnem prostoru.

Drugi zbor, ki bi ga izpostavil, je cerkveni zbor v Petrovčah, ki sem ga vodil približno tri leta. Tam sem pridobil veliko znanja o delu s sakralno literaturo in o sodelovanju v župnijskem okolju. To delo mi je dalo veliko izkušenj in spoznanj, obenem pa sem se tam zelo dobro počutil.

Tretji zbor pa je bil Mešani pevski zbor A Cappella, ki je deloval v takratni veliki občini Žalec (od Trojan do Celja in Velenja). Bil je eden najboljših zborov v žalski občini, zagotovo med prvimi tremi. Zbor se je udeleževal številnih tekmovanj, nastopali smo tudi v Slovenski filharmoniji in dosegli vidne uspehe.

Ste zanimanje za glasbo prenesli tudi na svoje otroke? So se tudi oni usmerili – vsaj ljubiteljsko – na to področje?

Tudi hčerka se je ukvarjala z glasbo, vendar pa me še bolj veseli, da se tudi vnukinji glasbeno udejstvujeta – Zala igra violino, Liza klavir. Starejša vnukinja že poje v različnih ansamblih, mlajša, ki je stara 14 let, pa ima kmalu avdicijo v operi, kjer bi lahko dobila vlogo v eni od predstav.

Lahko rečem, da so vsi nekako glasbeno izobraženi in navdušeni nad tem področjem. Zdi se mi, da pri nas velja rek: »Kdor poje, zlo ne misli.«

Prebivalci občine ali širše po Sloveniji vas ne poznajo samo po glasbenem udejstvovanju. Kaj lahko poveste o svojem delovanju na drugih področjih?

Moja glasbena izobrazba in nastopanje pri Ljubljanskih madrigalistih sta me pripeljala do tega, da so me po selitvi v Ljubljano leta 2000 k sodelovanju povabili skladatelji, ki so me poznali kot njihovega predsednika in pevca.

Postal sem generalni sekretar Društva slovenskih skladateljev, kjer sem deloval deset let in dosegel pomembne premike tako v društvu kot na širšem glasbenem področju. Bil sem tudi član programskega sveta RTV Slovenija, zato dobro razumem delovanje nacionalnih medijev.

Na podlagi teh izkušenj so me na ministrstvu za kulturo prosili, ali bi prevzel vodenje SNG Opera in balet Ljubljana, ki se je takrat znašla v zelo težkem položaju. Stavba in institucija sta bili v slabem stanju, umetniki pa so delovali na več lokacijah po Ljubljani. Pri odločitvi mi je veliko pomenila podpora pokojnega skladatelja in uglednega profesorja Alojza Srebotnjaka, ki je poudarjal pomen menedžmenta v kulturi. Pogosto je dejal, da kultura potrebuje ljudi, ki razumejo tako umetnost kot organizacijo.

Zase rad rečem, da sem po srcu umetnik, po glavi pa ekonomist. To se morda ne zdi običajno, vendar se je v mojem primeru izkazalo za prednost. Ob delu sem zaključil študij in postal magister menedžmenta, kar mi je prineslo veliko znanja in izkušenj.

Kasneje sem prevzel tudi vlogo predstavnika kulture in športa v Državnem svetu Republike Slovenije. Ker sem bil v mladosti tudi športnik (igral sem za kadetsko rokometno reprezentanco Slovenije), sem razumel pomen obeh področij.

Naposled sem bil izvoljen za predsednika Državnega sveta. Kljub začetnim pomislekom nekaterih sem s svojim delom pridobil široko podporo. Nekateri so razmišljali le o tem, kako me je treba zamenjati, ker se nisem vkalupljal ne levo ne desno in za mano ni stala nobena politična struja. Ob ponovnih volitvah sem prejel 83-odstotno podporo, na kar sem zelo ponosen. 

Prepričan sem, da je pri delu za ljudi najpomembnejše, da presežemo delitve in delujemo v dobro skupnosti. Po koncu mandata sem bil še svetovalec ministra za finance dr. Andreja Bertonclja, s katerim še danes sodelujem.

Aktivno ste vpeti v zanimiv projekt, projektni zbor Musica Beatissima Lumina. Kaj lahko poveste o zboru in kako se je zgodba začela odvijati?

Gre za zelo zanimivo zgodbo. Lani februarja je umrla naša nekdanja pevka, predsednica in tudi moja dolgoletna prijateljica, ki je bila vez našega zbora, ki je skupaj pel pred 20 leti.

Po desetih letih sem zaradi selitve v Ljubljano z vodenjem zbora prenehal, zbor pa še naprej obstaja in aktivno deluje, seveda v drugačni sestavi. Nekdanji pevci so me poklicali in nagovorili, da zapojemo na pogrebu Cvetke, kar smo tudi storili. Takrat so se ponovno prebudila čustva, občutki in neka sinergija, ki nas je pripeljala do tega, da sem jim obljubil, da bi bil pripravljen ustvariti projektni zbor, če bi se na povabilo odzvalo dovolj pevcev.

Od 23 povabljenih se jih je 22 odločilo za sodelovanje in vrnitev na skupno pot. Tudi zame je bil to velik izziv, saj 20 let na tem področju nisem aktivno deloval. Ukvarjal sem se z drugimi, bolj vodstvenimi področji, ne pa z zborovskim delom. Pol leta sem zbiral program in se kot umetnik ponovno vživel v ta prostor in občutke.

Ker živim na območju občine Brezovica, sem si želel, da del pevcev prihaja tudi od tod. Pomembno mi je povezovanje, saj je to moj način razmišljanja. Povabil sem še nekaj dodatnih pevcev in tako smo ustanovili zbor, ki danes šteje od 35 do 40 članov. Del pevcev prihaja iz Savinjske doline, del pa iz Podpeči in okolice.

Decembra in januarja smo pripravili nekaj koncertov, s katerimi smo želeli preveriti, ali še zmoremo in znamo ustvarjati na tej ravni. Koncerti so bili zelo lepo sprejeti, občinstvo pa je bilo navdušeno predvsem nad energijo, ki smo jo oddajali, ter nad našim subtilnim pristopom h glasbi. To je tudi ena mojih značilnosti – popolna predanost, tako z moje strani kot s strani pevcev. Obiskovalci ta poseben čar soustvarjanja začutijo. Gre za posebno avro, ki poslušalcem daje energijo.

Po koncertih smo se ponovno sestali in zdaj pripravljamo poseben projekt, za katerega upamo, da nam bo uspel, saj je zelo zahteven.

Za kakšen projekt gre? Lahko razkrijete več o njem?

Načrtujemo scensko-glasbeni projekt, v katerem želimo izpostaviti predvsem besedo in misli ljudi, ki v Sloveniji nekaj pomenijo (med njimi pater dr. Karel Gržan, dr. Dan Podjed, France Arhar, Dragan Živadinov, Drago Jančar ter mlada dijakinja in ustvarjalka Eva Novak).

Želim si, da bi ti ljudje na koncertih delili svoje misli o tem, kje so naše vrednote, kaj nam v življenju primanjkuje in kaj bi bilo za nas dobro v pozitivnem smislu.

Te misli želimo povezati predvsem s sakralno glasbo, saj ta omogoča poslušanje in poglobljeno doživljanje. Poslušalci lahko ob tem uživajo v harmonijah, besedilo pa jih ne odvrača od razmišljanja. Nekaj bo tudi posvetnih skladb. Celotna zgodba bo nadgrajena s svetlobnimi in vizualnimi učinki, kar je danes postalo zelo priljubljeno – vizualne glasbene predstave v cerkvenem prostoru.

Z besedili znanih Slovencev želimo ustvariti celovit scensko-glasbeni projekt, ki bi trajal približno uro in pol. Nastala bi poglobljena, poduhovljena zgodba s pozitivnim pogledom v prihodnost – o tem, kam želimo iti, česa si želimo in na kaj moramo biti pozorni.

Glavno sporočilo projekta Musica Beatissima Lumina je, da moramo znati pogledati vase, pa tudi okoli sebe, in se vprašati, kaj lahko naredimo dobrega za ljudi ter kako se izogniti napačnim korakom v prihodnosti. Pomembno je, da se usmerimo v prihodnost in mlajšim generacijam pomagamo najti smisel življenja, delovanja in pozitivnih vrednot.

Projekt spodbuja tudi razmislek o tem, kaj se dogaja okoli nas, ter zavedanje, da vsak glas šteje in da nam ne sme biti vseeno za dogajanje v naši okolici – v kraju, državi, Evropi in svetu.

S tem projektom želim spodbuditi glasbene, besedne in vizualne občutke ter nagovoriti človeka celostno. Pogovarjamo se tudi o snemanju CD-ja. Če nam bo projekt uspelo uresničiti, kot smo si zamislili, bo zagotovo prinesel dodano vrednost slovenskemu prostoru.

Glavni dogodek bo potekal v cerkvi svetega Frančiška Asiškega (Plečnikovi cerkvi v Šiški), kjer smo že nastopili. Načrtujemo tudi ponovitve po večjih cerkvah po Sloveniji (okoli deset koncertov). Upam, da nam bo ta obsežen projekt uspelo uresničiti, k sodelovanju pa smo povabili vrhunske ustvarjalce – od producentov do strokovnjakov za videoprojekcije in snemanje. Nekateri sodelujoči prihajajo tudi iz naših krajev, na primer podjetja Čačka osvetljevanje, Prozvok, Plan-Net Robot.

Projekt zbora Musica Beatissima Lumina traja že skoraj eno leto in bo trajal še približno leto dni, nato pa ga bomo predvidoma zaključili do prihodnjega poletja.

Po čem vas kot zborovodjo poznajo pevci, česa si želite od svojih pevcev?

Od pevcev projektnega zbora pričakujem, da se doma vsaj nekoliko pripravijo in da ne prihajajo zgolj na vaje. Druga stvar je, da so lahko amaterski, ljubiteljski, a dobri pevci. Najpomembneje pa je, da se jim popolnoma predam – z vsemi čuti, z vsemi občutki, z razumevanjem najmanjših podrobnosti in najfinejših nians muziciranja.

Zame je zelo pomembno, da se tudi pevci predajo meni in da že na vajah ustvarjamo posebno vzdušje. Moram priznati, da nam to uspeva. To je filozofija, ki jo gojim – težko jo je doseči, saj zahteva veliko medsebojnega zaupanja v umetniškem smislu. Prav o teh občutkih so mi govorili pevci, ki so me po dvajsetih letih nagovorili k ponovni oživitvi zbora.

Sam sem to, kljub petju v številnih zborih na različnih ravneh in pod različnimi zborovodji, doživel pri Matjažu Ščeku pri Ljubljanskih madrigalistih. Šlo je prav za to predanost, zaradi katere smo dosegali vrhunske rezultate tudi na mednarodnih odrih. To začutijo tako komisije kot poslušalci – da gre za nekaj več. Do tega pa ne pride čez noč; za tem stoji veliko trdega dela, skozi katerega se postopoma razvijata zaupanje in predanost. To je treba znati ustvariti in nato prenesti na oder.

Že več kot četrt stoletja ste tudi prebivalec občine Brezovica, mnogi vas poznajo kot predsednika Krajevne skupnosti Podpeč - Preserje ter občinskega svetnika. Kaj vas v občini Brezovica nagovarja, kje vidite njene prednosti in dobre lastnosti?

Občina Brezovica ima izjemno dobro lego, saj leži ob Ljubljani, hkrati pa je umeščena v bogato naravno okolje Ljubljanskega barja, obdano s hribi, dolinami in rekami. Menim, da ima takšno perspektivo, o kakršni lahko marsikatera občina le sanja.

To sem lahko spoznal tudi kot predsednik Državnega sveta RS, ko sem v času mandata redno obiskoval občine po Sloveniji in si v petih letih ogledal skoraj vse. Prepričan sem, da gre za eno najbolj perspektivnih občin v Sloveniji. Želim si, da bi si občina upala verjeti vase in da bi naredila še več za kakovost življenja občank in občanov. Predvsem pa se mi zdi, da nam manjka povezovalna energija.

Raznolikost je lahko velika dodana vrednost družbe. Nič ni narobe, če smo različni, vendar moramo poiskati skupne točke ter na njih graditi sodelovanje. Možnosti za povezovanje imamo še veliko, pomembno pa je, da začnemo razmišljati kot občina Brezovica in ne le kot predmestje Ljubljane.

Imamo veliko dodano vrednost, ker smo blizu Ljubljane in lahko izkoriščamo njene prednosti, vendar moramo okrepiti občutek skupnosti. Prav tu vidim eno največjih priložnosti za prihodnost.

Kje ob vseh interesih, zanimanjih in delu najdete čas za svoje hobije?

Menim, da živim svoje delo in svoj prosti čas kot celoto. Ne ločujem med delom, prostim časom in osebnimi interesi, saj za to preprosto nimam časa.

Živim vloge, ki jih opravljam – bodisi kot predsednik krajevne skupnosti bodisi kot zborovodja – in vse, kar počnem, delam z vso predanostjo. Polovičarstvo mi ni blizu, kar je lahko tudi moja slabost. Izzivov se ne bojim; prav nasprotno, težji kot so, bolj me motivirajo.

Kar mi trenutno manjka, in upam, da bom to kmalu spremenil, je več časa za gibanje v naravi. Kot nekdanji športnik čutim, da telo potrebuje več aktivnosti. Moje celice že zelo pogrešajo mojo aktivnost, saj pravijo, da kar si celice v mladosti zapomnijo, to ostane v njih.

Česa si želite v prihodnosti, tako na osebnem področju kot na splošno?

Kljub zahtevnim razmeram v svetu sem glede prihodnosti optimističen. Pomembno je ohranjati pozitivno naravnanost, iskati dobro in širiti pozitivno energijo, čeprav je to včasih težko. Ampak upanje umre zadnje in tudi jaz verjamem v to.

Verjamem v dobroto, ljubezen in pozitivne vrednote. Negativnosti je že preveč, zato se ji ne želim prepustiti. Verjamem tudi besedam svoje babice, da se bo na koncu zgodilo tako, kot je prav.

Sam bom poskušal to pozitivno energijo širiti naprej – na lokalni, občinski, državni in mednarodni ravni. Verjamem, da bodo stvari šle v pravo smer, in za to si bom prizadeval. Kaj pa bo prinesla prihodnost, bo pokazal čas.

Aljaž P. Kunej