Kdaj si se prvič srečal z odbojko?

Prvič sem se srečal z odbojko, ko sem imel 7 let. Moj oče je tisti čas treniral ženske, ki so igrale v prvi ligi. Ker moškega kluba ni bilo, smo z nekaj fanti hodili na ženske treninge. Če ni bilo prostora za nas, pa smo se znašli in namesto mreže žogo odbijali prek gola. Pozneje, ko se je nabralo dosti fantov, se je ustanovil tudi klub, kjer so igrali nižje selekcije (pionirji, kadeti ...)

Kakšne so tvoje trenerske izkušnje?

Začel sem v Srbiji. Moj oče je trener, starejši brat trenira na Norveškem, drugi pa v Srbiji. Ko sem videl, da imam dobro osnovo glede na to, da je praktično cela družina v trenerstvu, sem se med študijem v Beogradu odločil, da tudi sam postanem trener.

Začel sem v Zvezdi kot pomočnik trenerja, prevzel sem deklice (kadetinje, starejše deklice …). Po tem sem treniral še v nekaj klubih v Beogradu in se pozneje odločil, da pridem v Slovenijo.

Ko si prišel iz Srbije v Slovenijo, si imel kakšne težave z menjavo okolja?

Vse je drugače. V Srbiji nihče ne spoštuje dela trenerja, tukaj je zgodba drugačna. Tukaj se gleda, kaj se naredi in se to tudi nagradi. Razlika je tudi v centru države. Beogad je mala džungla, tam je tempo življenja hitrejši kot tukaj. Pojavile so se tudi težave, ker od začetka nisem poznal nikogar razen srbskega trenerja z Logatca. Rad bi se tudi zahvalil upravi kluba, da me je sprejela in mi omogocila vse skupaj, da sem sploh lahko prisel na Brezovico trenirat fante.

Kakšen imaš odnos s fanti v klubu?

Z vsemi fanti poskušam imeti nek prijateljski odnos. Da verjamejo vame, da mi lahko zaupajo vse težave ‒ ne samo glede odbojke, ampak tudi glede šole, punc … Ampak ko pridejo na trening, pričakujem, da se zavedajo, da sem konec koncev na parketu glavni jaz in da spoštujejo nekaj mojih pravil, ki jih imam.

Čemu daješ največji poudarek na treningih?

Poudarek dajem temu, da vedno napreduje celotna ekipa. Ekipa nam je dana, imamo nekaj starejših kot tudi mladih igralcev. Skozi starejše igralce poskušam mlade igralce naučiti spoštovanja, igre, kdo, kje … In tudi veliko drugih stvari, na katere dajem poudarek, kot sta taktika in tehnika.

Kakšni so tvoji trenerski dosežki v preteklem letu?

V preteklem letu smo s člani 2. DOL v 2. SLO ligi osvojili končno 4. mesto. Z mladinci smo prišli v finale in nato izgubili proti Mariboru 3:1. Najbolj ponosen sem na kadete. Z njimi smo osvojili tudi naslov prvaka, ko smo sredi Maribora premagali domačine. Letos smo bili z mladinci v finalu, itgrali smo proti Fužinarju, proti kateremu smo izgubili. Zame je bila to težka sezona, saj nisem poznal igralcev, prišel sem na novo, nisem vedel, kje kdo kaj igra, tako da sem na vse fante, kot tudi nase zelo ponosen.

Kakšna je vloga trenerja v ekipi? Imaš kakšnega vzornika?

Mislim, da mora vsak trener imeti svojo filozofijo, svoj pogled na igro. Zdi se mi, da ni dobro kopirati drugih trenerjev. Normalno je, da poslušaš teorijo drugih trenerjev in iz tega narediš svojo filozofijo in samo tako boš lahko uspel. Obstaja tudi veliko trenerskih šol (ITA, POL, SRB, RUS, SLO). Vsak trener dela svoje, dobro je imeti kontakt s čim več trenerji, da slišim čim več. Težko je posnemati druge, ker je vsaka ekipa drugačna. Dober trener mora opaziti, kaj je najboljše za ekipo, opaziti mora poškodbe in razumeti tudi, da je šola za te igralce na prvem mestu.

Ker si zelo zaseden zaradi treningov in tekem, kako ohranjaš stike z domačimi?

Zelo težko, ker je do Srbije kar nekaj ur vožnje, ampak se da, čez vikend gremo ponavadi s prijatelji skupaj na obalo ali na kakšen izlet.

Kje se vidiš čez 5 do 10 let?

Odločil sem se, da se bom posvetil odbojki in da mi bo zdaj to edini cilj v življenju. Za 10 let naprej ne bi vedel, ampak za 5 let pa vem, da mi bo odbojka na prvem mestu. Hodim na veliko seminarjev po celi Evropi. Imam veliko poznanstev v Srbiji in drugod, zato se mi zdi, da to ne bo težava. Dokler bo mogoče, bom ostal v Sloveniji, vem pa, da mi ni to zadnji cilj, morda bom odšel naprej v Turčijo ali na Japonsko. Želel bi si, da tudi če grem iz Slovenije, da bi bil tu vedno dobrodošel, ker mi je tu res lepo. Vidim se, da bi lahko tu živel s svojo družino čez 20 let.

Jakob Rus