Ana Petrič že kar nekaj časa vodi Dom starejših v Notranjih Goricah, in sicer že peto leto. Svoje delo opravlja z veseljem in vanj vlaga veliko energije. Pravi, da je življenje prekratko, da bi bili samo zategnjeni, treba ga je živeti in vanj vnašati smeh in dobro voljo. Z domiselnimi izzivi in projekti spodbuja k medgeneracijskemu sodelovanju in solidarnosti. Skrbi za to, da se vse generacije povezujejo s starejšo generacijo. Ves njen dosedanji trud je bil nagrajen s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, katero ji je podelilo nagrado za kakovostno in strokovno delo na področju socialnega varstva. Predsednik države pa ji je  podelil priznanje »Jabolko navdiha«, katerega prejmejo izjemni posamezniki za njihov prispevek k boljši družbi.

Kaj vam pomenita priznanji? Ste ju pričakovali?

Priznanje, da je dobro delo opaženo, predvsem pa je to zaveza za naprej. Ne, nisem ju pričakovala, kajti starostniki in vse, kar je z njimi povezano, so tabu tema. Razen, če gre za grozne zgodbe. To se pa vse še potencira. Včasih so se ljudje rojevali in umirali doma. Ob pojavu institucij so se stvari spremenile in tako tudi dojemanje minljivosti. Vsekakor se o temu premalo pogovarjamo in še manj sprejemamo. Zato je tudi veliko stisk in nerazumevanja in zagotovo to za marsikoga ni področje, ki je opevano in so nagrade redkost. Zame osebno je največja nagrada čista vest in zavedanje, da sem lahko naredila vse, kar sem lahko.

Kako bi se opisali v treh besedah?

Pravična, delovna, proaktivna. Proaktivna zato, ker imam vedno še plan B in vem, da nikoli ne gre vse po načrtih. Vedno se je potrebno prilagoditi situaciji in ljudem.

Koliko časa že delate s starostniki?

Dobrih petnajst let. Deset let v Cerkniškem centru starejših, pet let v DEOS Centru starejših v Notranjih Goricah. Tudi za naprej vidim še veliko izzivov in reči, katere je potrebno spremeniti na bolje. S tem mislim na splošno obravnavo starostnikov v Sloveniji.

Kljub temu, da niste iz teh krajev, se vam zdi, da ste se v tem času povezali s skupnostjo?

Zagotovo sem se in smo se. V centru biva vse več domačinov, kar se mi zdi tudi prav, ker je nesprejemljivo, da bi morali biti nekje daleč stran od svojih bližnjih, v kakšnem oddaljenem domu. Pomoč pri nas poišče veliko starostnikov ali njihovih svojcev iz skupnosti. Izvajamo tudi pomoč na domu, program Aktiven dan, nudimo kosila in sodelujemo prav z vsemi, ki pokažejo interes ali jih pa kar sami povabimo in vključimo. Skupnost v Notranjih Goricah je neverjetna. Pa najsi bodo to posamezniki, kot so na primer Mojca Pristavec Đogić, Barbara Krajnc, Kaja Kramar, Katja Šimenko in še mnogo drugih ali pa zaposleni v trgovini Tuš, cvetličarni Filipič, vsa društva upokojencev, vrtci, osnovna šola in občinska uprava. Rada bi vse poimensko pohvalila, vendar bi potrebovala precej več prostora. Sem pa hvaležna vsakemu posebej in vsem skupaj.

Kateri je vaš najljubši že izpeljan projekt in kateri je požel največ navdušenja?

Odziv je bil največji v vse-slovenskem medgeneracijskem projektu Mala pozornost za veliko veselje, v katerem smo zbirali 21.000 prazničnih voščil, za prav toliko starostnikov po vseh Slovenskih domovih in centrih za starejše, na koncu pa jih zbrali preko 67. 000. Sicer pa smo imeli nekaj zelo dobrih projektov z OŠ Brezovica in se za odlično sodelovanje zahvaljujem ravnateljici gospe Trček, učiteljicam in učiteljem ter vsem učencem.

Kaj vam polepša dan?

Prijazni ljudje, zadovoljni stanovalci, svojci ter zaposleni, uresničene ideje in realizirane delovne naloge, veliko smeha in dobre volje ter včasih nujno potrebni mir. Sicer pa čisto zame, skodelica kave in dober pogovor z nekom, ki me navdihne in motivira.

Kako se spopadate z izzivi vsakdanjika v času koronavirusa?

Mogoče smo imeli srečo ali pa smo se dobro držali. Od marca do oktobra nismo imeli nobene okužbe. Potem smo imeli smolo, da nam jo je vnesel obisk, vendar je bilo verjetno samo vprašanje časa. Najbolj pomembno je, da smo dobro in hitro odreagirali in okužbo zajezili. Pri tem se moramo zahvaliti županu in podžupanu, saj smo s strani občine prejeli veliko podpore in zaupanja. Vse ostalo smo naredili tako, kot je bilo najbolj ustrezno. Iz Covid sklada smo takoj uredili dodatne zaposlitve. Z vsem potrebnim smo dobro preskrbljeni. Zaposleni so se dodatno izobrazili. Stanovalci in svojci nam zaupajo. Naredili smo popolnoma vse, vendar je pri teh številkah smešno misliti, da se bomo virusu izognili.

Kje črpate navdih za nove izzive, ki si jih dajete?

V potrebah in željah stanovalcev ter njihovih odzivih. Oni so moj kompas in tisti, ki mi dajo najboljše povratne informacije. Vedno rečem, da je center živa stvar. Nikoli ni vse odlično, ker ne more biti. Res pa je, da se maksimalno trudimo, da naredimo vse kar lahko. Zaupam svojim sodelavkam in sodelavcem in vem, da delamo dobro.

Gospe Ani se zahvaljujemo, da si je v natrpanem urniku vzela čas tudi za nas. Želimo ji še veliko uspešnih projektov in rešenih izzivov vsakdanjika.

Eva Povirk