Majčkena sovica je jokala. A to ni bil jok. Drla se je tako glasno, da takega joka ježek še ni slišal. Ni je mogel potolažiti vran s pisanimi kamenčki, niti veverička z najlepšim lešnikom. Krt ji je spletel venček iz najbolj pisanih rož, a sovica je še vedno jokala. Ko se je rogač razjezil, je zajokala še glasneje. Posadili so jo v staro pajkovo mrežo in zagugali, da je bilo veselje. Takrat je zletela iz mreže, naravnost pod mamino perutko. Ježek, vran, veverica, krt in rogač so napeli ušesa, da bi izvedeli, zakaj je jokica jokala. A mala sovica ni vedela, zakaj. Pozabila je. Prisrčna jokica nas je spomnila, da smo tudi mi kdaj slabe volje in žalostni brez razloga. Kaj potolaži nas in kakšne so sove, ki živijo pri nas, pa je bila tema, o kateri so se otroci prav radi razgovorili. Bili so polni idej in znanja. S tem, koliko vedo o sovah, so me prav prijetno presenetili. Za ustvarjalni zaključek smo naredili nekaj sovic. Ko se bodo posušile, jih bomo pobarvali, da ne bo nihče rekel, da so te naše sovice majhne, žalostne jokice.