O zaspančku, ki zimo preživi tako, da je in spi, smo prebrali pesmico. Eno se bomo naučili doma. Skupaj smo prebrali še pravljico o ježku Maksu, ki bi rad pel. O Maksu, ki poje. Grdo. Ki v bistvu sploh ne poje. Ampak tuli. Odpravi se h gospodu slavcu, da bi ga naučil pevskih veščin. A ježek Maks še vedno zveni kot pokvarjena plošča. Gospod slavec ga vključi v pevski zbor. Skupaj z njim zapojejo še volk, vran in jelen. Gospod slavec nad njimi povsem obupa. Veliki pevci pa ugotovijo, da z njihovim petjem sploh ni nič narobe. Napačni so bili le njihovi poslušalci. Odločijo se, da bodo priredili koncert.

Mi nismo zapeli. Raje smo izdelali ježke, posute z jesenskim listjem. Vseh barv so bili. In vseh oblik. Čudoviti. Kot je lahko čudovita le jesen.

 Laura Jelen