V črnih, volančkastih in bleščečih oblekcah ter našpičenih klobukih sta se tudi nam zdeli prav prijetni. Le njun ples ni bil prav prijeten. Vsaj dokler obiskovalci niso v svoje roke dobili različnih, predvsem pa glasnih inštrumentov, ki so njun ritem spravili na metlo in je veselo zaokrožil med nami. O, kako sta se obrnili in zaplesali! A čarovnici ne bi bili coprnici, če inštrumentov ne bi pobrali. V roke sta vzeli dve veliki kuhalnici. No, ne ravno veliki. Bili sta gromozanski. In ko sta v veliki kotel začeli metati stvari, ki niso bile ravno stvari za v kotel, se je predstava šele začela.

In prav zanimivo. Še vedno se ni končala. V kotlu še vedno brbota. Kup začinjenih pravljic, objemov in nasmehov, čarovnic pa nikjer. Le kadi se za njima. Obljubili sta, da spet prideta. A ne danes. Tudi jutri ne. Enkrat drugič tudi ne. Zagotovo pa naslednje leto. Do takrat bo njuna pravljica ravno prav kuhana, ravno prav dolga. Za to bo poskrbela tudi budilka, če je v kotlu seveda nista utopili.

Čudovita predstava je bila. Odlično sta jo odigrali Irena Štusej, ki je pravljico tudi napisala, in Nina Trbovšek. Ema in Emamametlo.

Laura Jelen