Demenca je vse pogostejša beseda v različnih okoljih, tudi tistih, ki skrbijo za radoživost in pestrost življenja, da bi ljudje tej bolezni ubežali. Avtorica knjige Ravnovesje na visokih petkah, da lažje ubežimo demenci je Slavice Biderman, slikarka, oblikovalka, glasbenica. V pogovoru z Ireno Štusej je govorila tudi o letih, ko je delovala v okolju dementnih ljudi (Francija, Slovenija), kjer je z različnimi dejavnostmi spodbujala njihovo telesno in umsko aktivnost. Sicer pa živi v Celju.

Navajeni smo, da nam za bolezenske tegobe predpišejo zdravila, ki jih jemljemo v odmerjenem času in čakamo na učinek. Njena spodbuda k življenju pa govori o plesu, o vonju rožmarina, o branju, dihanju, o hvaležnosti, ustvarjanju, petju in še marsičemu. Sliši se kot dober dopust, kot nekaj, za kar si moramo vzeti čas. Manj časa nam vzamejo tabletke na recept, nosimo jih s sabo v žepu, v torbici. A vendar je sprememba načina življenja, predvsem tista, ki prihaja iz notranjosti navzven, tista, ki zdravi.

Večinoma smo zataknjeni v levi polovici možganov, polni informacij, stresa, pravil, podatkov, strahov, nemoči in na najboljši poti v demenco. O spremembi načina življenja je potrebno razmišljati prej, ne šele potem, ko opazimo prve znake dementnosti. Življenje nam nudi okvir, za sliko moramo poskrbeti sami. Vse je v nas, le najti je treba, pri tem pa spremeniti pogled: ne iščemo plesa, pesmi, slikanja zaradi tega, ker smo radostni, ampak postanemo radostni, ko se začnemo izražati v eni od različnih dejavnosti.

Ničesar ni samoumevno, tudi dihanje ne. Naučimo se hvaležnosti za vsako malenkost, zaradi katere smo živi, povezani z ljudmi in naravo. In s sabo.

Irena Štusej