Občina Bovec je pristopila k obnovi mlekarne na Ravnem Lazu, in sicer z namenom prikaza pripomočkov za tradicionalno predelavo mleka, a brez predelave mleka. Rekonstrukcija je obsegala utrditev in obnovo temeljev in zidov, pri tem se je ohranil tradicionalni videz, rušitev prečnih zidov in izgradnjo novih, izgradnjo novega medetažnega stropa, obnovo lesenega ostrešja in strehe-lesenih špirovcev, izravnavo območja za parkirišča in izgradnjo podpornega zidu. Ureditev dovoza in parkirišča in na zahodni strani ureditev zatravljene terase s klopmi za izobraževalne aktivnosti. Izvedena je bila tudi elektrifikacija mlekarne Ravni laz in priklop objekta na javno omrežje. Izdelano je bilo še novo stopnišče, kaminska napa in nabavilo sirarski kotel. Sledila je še priprava razstave, ki jo je pripravil Tolminski muzej. Predvidena je še zasaditev avtohtonega drevja in grmovja. Objekt Mlekarna Ravni laz se nahaja tik ob cesti Bovec-Ravni laz na rahlo nagnjenem terenu, ob svojem obisku na Bovškem pa si je novost ogledala tudi ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić, tudi tokrat v družbi župana Občine Bovec Valterja Mlekuža, podžupana Erika Cudra, v. d. direktorja občinske uprave Cecilije Avsenik in skrbnice projekta pri Občini Bovec Katje Mrakič. Prenovljeno mlekarno si je prvič ogledalo tudi veliko domačinov.

Zgodovino stare mlekarnice in samo izvedbo prenove je predstavila skrbnica projekta pri Občini Bovec Katja Mrakič in nanizala nekaj zanimivih podatkov, ki pravijo, da je bila ob koncu 19. stoletja ustanovljena mlekarna na Ravnem Lazu, ki je združevala 12 lastnikov. Ustanovitelji so bili Bovčani z Ravnega Laza: Kukči, Rotovi, Jovzlnovi, Bruččevi, Tomažeki, Pičelni, Paulnovi, Zorčevi, Marinklni, Plajer, Lojšč Ščincov in Piconoui. Delovala je vse do leta 1952, ko ji je zaradi plazu piš odnesel strešno kritino, vendar je po navedbah Igorja Prezlja delovala vse do šestdesetih let 20. stoletja. Pobudnica za zadnjo obnovo mlekarne je bila Elica Prezelj. Po besedah sirarjev Teodorja Mlekuža in Mirka Prezlja so pastirji zgodaj zjutraj vstali in odpeljali ovce in koze na pašo, da so se »fajn nafutrale« oziroma najedle, nato so jih peljali k Tomažeku, kjer je bila tekoča pitna voda, da se je drobnica dobro napojila. Zatem so odprli vrata in jih pognali na pašo na skalo nad Marinklni, kjer so se pastirji z vrstniki pogovarjali ter nato odšli nabirat »frodl« za kozliče in jančke. Kozliče in jarce smo dali na živinski sejem ali »raduno«, kot so ga imenovali domačini. Ta je bila 1. junija v Bovcu pri Cezarju. Tam je imel mesar Domicijan mesnico, kjer so jančke in kozliče zaklali ter jih naložili na kamion in peljali v Čedad, Videm, Gorico ali Trst. To je bila edina prodaja jančkov in kozličev in je bila edina priložnost za zaslužek, saj je bilo na majhnih kmetijah na Bovškem tedaj veliko pomanjkanje. S prihodom na planino so jemali »mero« in stehtali jutranje mleko, nato pa še mleko, ki so ga namolzli zvečer. Stehtano mleko jim je služilo kot osnova za delitev blaga in podelitev dela na planini. Dvakrat na dan so v tej mlekarni napolnili dva kotla po 250 litrov mleka in iz njega delali sir in skuto. Mlekarna na Ravnem Lazu je bila v bližini pašnikov, kjer so pasli koze in ovce do sredine junija in so s tem zaključili tako imenovani drugi krog sirjenja. Živino so kasneje pognali na višje ležeče planine, kot so Goričica, Krnica, Loška Koritnica in Mangart. Tu je planinsko pašništvo delovalo vse do 20. septembra. Leta 1952 je bila opuščena planina Goričica, planina Krnica pa je z več prekinitvami delovala vse do leta 2003. Danes sta delujoči le še planini Mangart in Loška Koritnica.

»Dediščina sirarstva in planinske živinoreje na tem območju nosi v sebi staroselske, romanske in germanske elemente, ki so združeni v neponovljivo obliko kulture, ki se je usidrala na pobočjih Julijcev. Ob prihodu Slovanov na to območje so v goratih predelih še vedno živeli romanizirani pastirji. Zelo verjetno je, da so Slovenci znanje o predelovanju mleka v sir prevzeli od romaniziranih staroselcev, ki so živeli v odmaknjenih gorskih predelih zahodne Slovenije. Najdlje so se obdržali prav v obsoških planinah, saj je tu ohranjenih veliko predromanskih reliktov, ki jih je nato vsrkavala slovensko govoreča populacija. Kljub temu, da so planine skozi stoletja doživele vrsto sprememb, tako v gospodarski kot arhitekturni podobi, nam še danes odslikavajo spoštljivo razmerje med človekom in naravo,« je med drugim povedal Marko Grego, kustos Tolminskega muzeja.

»Obnovljena bivša mlekarna v Ravnem lazu je zdaj umeščena kot turistična in muzejska točka na pohodniški poti, ki vodi skozi osupljive naravne lepote Julijskih Alp. Kot del priljubljene poti bo mlekarna ponudila edinstven vpogled v bogato kulturno dediščino Bovškega, s poudarkom na mlekarstvu, sirarstvu in pašništvu. Obiskovalci bodo lahko spoznali tradicijo, ki sega v 15. stoletje, in si ogledali etnološko razstavo o izdelavi geografsko zaščitenega bovškega ovčjega sira. Mlekarna bo s svojo ohranjenostjo kot arhitekturni in zgodovinski spomenik iz 19. stoletja dodala avtentično vrednost turistom, pohodnikov, obiskovalcem, ki raziskujejo ne le naravne lepote, ampak tudi kulturne zaklade. Zunanjost bo omogočala prireditve in družabna srečanja, kar bo še dodatno obogatilo postanek na poti in spodbudilo poglabljanje v lokalno dediščino ter življenje v hribovitem alpskem svetu,« je še povedala Katja Mrakič in naštela številne aktivnosti, potrebne za revitalizacijo in obnovo stare mlekarne ter vzpostavitve muzejske vsebine.

Občina Bovec je zagotovila nekaj več kot 78.476,00 EUR, iz sredstev LEADER je pridobila 35.506.00 EUR in iz popotresne obnove 92.000 EUR.

Dogajanje ob odprtju so s kulturnim programom popestrili člana Gledališke skupine OŠ Bovec, citrar Ivan Jelinčič in harmonikar, na voljo pa je bila tudi pokušina Bovškega ovčjega sira.

To je bil za ministrico tudi zadnji dogodek v sklopu njenega obiska Bovškega, zato se je na tem mestu zahvalila za tako topel in prijazen sprejem ter tako popolno organizacijo.