Logo MojaObčina.si

Bovec

DANES
14°C
-2°C
JUTRI
13°C
6°C

KRN-POHOD SPOMINA 1918 -2019

V soboto, 9. 11. 2019, je Organizacijski odbor Krn – pohod spomina 1918 – 2019 in Kobariški muzej skupaj s še drugimi soorganizatorji ob 101. obletnici konca 1. svetovne vojne organiziral že 20. spominski pohod h Krnskemu jezeru in slovesnost v počastitev vseh padlih vojakov na soški fronti.

 

Letošnjega pohoda se je udeležil tudi predsednik države Borut Pahor. Pri Domu Klementa Juga so ga pričakali trije župani Zgornjega Posočja Valter Mlekuž, Marko Matajurc in Uroš Brežan, prvi pa mu je dobrodošlico izrekel bovški župan Valter Mlekuž. Od tam so se peš podali do koče pri krnskem jezeru, kjer se je letos izjemoma odvila spominska slovesnost. Med udeleženci so bili predsednik organizacijskega odbora in poslanec v DZ RS Danijel Krivec, predstavniki Kobariškega muzeja z direktorjem Martinom Šolarjem na čelu, letos tudi župan Občine Radlje ob Dravi Alan Bukovnik, pripadniki Slovenske vojske in policije, Združenja vojaških gornikov Slovenije, člani Društva gorske reševalne službe Bovec, ki so skrbeli tudi za varnost, člani planinskih društev, veteranskih organizacij, predstavniki drugih držav, člani Društva 13 13, predstavniki društev drugih držav, člani organizacijskega odbora in drugi pohodniki, skupaj okoli 300 udeležencev.

Ob koči je vse pozdravil predsednik organizacijskega odbora in poslanec v DZ RS Danijel Krivec in se vsem zahvalil za udeležbo in posebej slovenski vojski za pomoč pri organizaciji. Slavnostni govornik je bil predsednik države Borut Pahor.

» Zbrali smo se, ker nam ni vseeno za nesrečne vojake, ki so, daleč od njim ljubega doma tu izgubili življenja. Smo na kraju, kjer se je odvijalo nesmiselno pobijanje sosedov zaradi meje, ki je ni več. Minilo je že 101 leto, odkar se je z veliko 12. ofenzivo zaključilo vojskovanje na soški fronti. V hudih bojih med italijansko in avstro ogrsko vojsko je v času od maja 1915 do oktobra 1917 padlo več kot 300.000 vojakov. Nekateri od njih še vedno počivajo na ohranjenih pokopališčih nekdanjega bojišča. Pokopani so vseh narodnosti, ki so se zapletle v največji spopad na naših tleh. Prva svetovna vojna je za sabo pustila ogromno opustošenje, na milijone mrtvih in ranjenih. Soška fronta danes predstavlja pomnik prve svetovne vojne. Pokopani so tisti, ki so hrepeneli po miru, pa jih je vojna vihra za vedno odtrgala od domačega ognjišča, in mnogi drugi, ki niso imeli nikogar, ki bi se jih spominjal.
Ni nam vseeno ali bo vojna ali mir, saj to ni stvar zgodovinske logike. Verjamemo, da sta vojna ali mir vedno stvar politične odločitve. Mi zavračamo razmišljanje, da je vojna neizogibna. Hočemo trajen mir. Zato smo se zbrali, imamo priložnost, poslanstvo in nalogo razvijati prijateljstvo ter tako uresničiti hrepenenje vojakov. Za menoj stoji Krn. Stoji že tisočletja. Kot bi želel reči: mir je vedno mogoč, nikoli pa ni samoumeven. In ne sme ga poganjati samo strašen spomin na vojno, temveč sanje o srečni prihodnosti vseh nas in naših otrok. Ne glede na narodnost, barvo kože ali versko prepričanje. Na današnji spominski slovesnosti dokazujemo, da smo na dobri poti: Poti miru in prijateljstva.«

Slavnostni nagovor je pripadel predsedniku države Borutu Pahorju, ki se je želel v uvodu ob 20. jubilejnem pohodu zahvaliti, vsem, ki te pohode organizirajo:

» Ali se mem v imenu države, kolikor mi položaj predsednika države tudi v imenu vseh naših ljudi, zahvaliti prav vsem, ki že 20 let organizirate ta spominski pohod ali pa se ga udeležujete. Prosim vas, kolikor je to v vaših močeh, da z enako strastjo, življenjsko voljo, v duhu želje po trajnem miru, te spominske pohode organizirate tudi v prihodnje. Želim si, da bi nekoč na te spominske pohode prihajali naši otroci in naši vnuki in naj bi se vselej spominjali vojn, ki so bile in da nikoli ne bi doživljali novih.  Včeraj sem bil v Berlinu, danes mineva 30 let od padca Berlinskega zida, imel sem pogovore z nemškim predsednikom Steinmeierjem in mu med drugim dejal, da imamo danes evropski narodi čudovit problem, kako ohraniti, okrepiti mir, ki ga imamo, kako ohraniti in okrepiti vse vrste svobod, ki smo jih deležni, kako na miren način razrešiti vse težave, s katerimi se sooča sodoben človek. Nekatere države so stare, druge so nove, ampak sporočilo zgodovine in tudi sporočilo tega spominskega pohoda je, da si je treba neumorno prizadevati, da z dialogom, iskanjem rešitev, mimo in preko različnih stališč, v sožitju-kolikor je to mogoče, prav zaradi teh razlik, ki so med nami, iskati rešitve za te probleme. To je na nek način čudovit problem. Lahko si mislimo, s kakšnimi so se soočali vojaki različnih narodnosti, ki so tod okoli pred stoenim in več leti tako rekoč tri leta zapored bili po v tem gorovju in pravzaprav brez neke osebne strasti. Brez nekega osebnega sovraštva, zaradi dolžne lojalnosti do svojih domovin, ki tudi niso prav natančno vedele, zakaj se borijo v tej zelo nesmiselni vojni. Kako so tukaj trpeli in sanjali o svojih domačih, o družinah, o tistih, po katerih so hrepeneli in mnogi jih nikoli več niso videli. In to samo zato, kot je dejal predsednik organizacijskega odbora, ker je bilo povsem mogoče, da bi nakopičene težave na začetku 19. stoletja rešili po mirni poti, če bi bila za to volja. Ampak je ni bilo in se je svet znašel v vojni, ne da bi, pravzaprav niti ob njenem koncu, kot je lansko leto to dobro rekel francoski predsednik Macron, vedel, zakaj se je zgodila. Danes imamo mi privilegij, na nek način pa tudi eno moralno odgovornost do sebe, do naših otrok, da se trudimo v dialogu, v iskanju najboljših rešitev razplesti vse klobčiče starih in novih težav in problemov, s katerimi se soočamo. In to je najboljše častno ohranjanje spomina na žrtve nesmiselnih vojn. Kajti v zadnjem stoletju je bilo konec prve, takrat imenovana še Velika vojna, ko niso vedeli, da bo čez dvajset let nastopila druga. Ker je bila ta še bolj strašna, se je na prvo pravzaprav precej pozabilo. In za tem ni bilo konec vojn. Bile so lokalne, ne nazadnje smo bili Slovenci pred skoraj tridesetimi leti v še eno. Vse to nas znova opozarja na to, da je zanemarjanje naše moralne dolžnosti, da se pogovarjamo in iščemo po mirni poti rešitve za vse naše težave, lahko usodnega pomena za to, da bodo naši otroci namesto na spominske poti, ki se bodo spominjale trpljenja njihovih staršev in starih staršev, vzpenjali po poteh novih konfliktov. Za to ni nobene potrebe. Mir je mogoč in je stvar izbire. Tu pohodnice in pohodniki slavimo ta mir, in se, kar se mi zdi imenitno in čudovito, v enem takem spravnem ozračju spominjamo prav vseh žrtev vojne. Ne glede na to, komu so pripadali, za koga so se s pričo neke lojalnosti borili. Tukaj so premnogi pustili življenja. Na nek poseben, intimen način, zlasti v takem vremenu kot je danes, se jih spominjamo, čutimo trpljenje z ljudmi, tistimi domačimi, ki jih nikoli več niso videli in se tukaj zavezujemo, da bomo, kolikor je to mogoče prispevali k temu, da bomo ta spomin ohranjali, da bo ta spomin navdihoval naša mirovna prizadevanja, v želji , da bo ta mir trajen.«

Po zaključku prireditve ob koči so se udeleženci poklonili še padlim madžarskim vojakom ob spomeniku pri Madžarskem križu.

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi