Ne glede na obseg naravne nesreče se pri odpravljanju posledic ponavlja značilen vzorec. V prvi fazi, recimo ji čustvena, poplavlja sočutje, tečejo potoki solz in dežujejo obljube kako bo solidarnost neomejena in bo omogočila hitro in učinkovito pomoč in obnovo. Potem sledi druga, imenujmo jo birokratska faza, ko se, ker ni denarja, na vse možne načine zavlačuje in pridobiva na času, z vedno novimi idejami katere ukrepe, pravila igre in papirje je potrebno doreči in vpeljati, preden pridejo na vrsto izvajalci. To se ravnokar dogaja na Hrvaškem, v Turčiji pa se bo še zgodilo. V tretji fazi pa nastopijo plenilci, ki olupijo v naravni nesreči prizadete do gole kože in jih pri tem ni prav nič sram.

Zloglasni S-projekt

Pogosto se sprašujem kdo je botroval temu, da se po končani obnovi objektov, vanje ne moreš vseliti. Spomnimo se na zloglasni S-projekt, hinavska potegavščina, ki ji ni para in pomeni obnovo poškodovanih in gradnjo nadomestnih objektov do tako imenovane podaljšane tretje gradbene faze. Dodana je bila še fasada in na zunaj je bila podoba brezhibna in zgledalo je, da je objekt dokončan in v evidencah je bil odkljukan kot takšen. Dejansko statično obnovljen objekt ni bil uporaben, saj so bile znotraj objekta izvedene samo grobe instalacije in fasada je bila bolj pomembna kot vselitev. Za dokončanje objekta je bilo potrebno še 30-40% sredstev, ki pa jih številni oškodovanci niso imeli, saj so vse porabili za S-projekt in so še dolga leta životarili v začasnih namestitvah. Cilj potresne obnove ni bila vselitev vseh, ki so ostali brez strehe nad glavo, ampak statična obnova objektov v katere se ni bilo možno vseliti! Hvala lepa za takšno solidarnost. Knez Potemkin bi bil skrajno ponosen na tako pokvarjene in prevarantske sledilce.

Finančna konstrukcija

Skrajno nekorektna je bila finančna konstrukcija, ki so jo razdelili na tretjine: tretjina nepovratna sredstva, tretjina lastna sredstva in tretjina ugodni kredit, kakor da oboje, lastna sredstva in kredit, nista bila breme oškodovanca. Tretjino nepovratnih sredstev so dosegli le tisti z manjšo škodo na objektih, vsi ostali pa so nevračljivi delež krepko preplačali s kreditom, ki je bil vse prej kot ugoden, saj se je s časovnim moratorijem v katerem so tekle obresti, glavnica krepko povečala. V resnici je bila povprečna obremenitev oškodovancev več kot tričetrtinska,  predlagana fiksna obrestna mera pa je bila vedno dosledno zavrnjena.

Investitor

Nelogičen in sprevržen je bil tudi status investitorja. Lastniki poškodovanih objektov kot formalni investitorji, so v celoti odgovarjali za vse pogodbene obveznosti, čeprav je odločitve sprejemala Državna tehnična pisarna (DTP) in nobenega vpliva niso imeli na način obnove, izbor projektanta in izvajalca, podivjane cene itn.. S podcenjujočo prepovedjo “samograditeljstva”, čeprav raven nekaterih izvajalcev ga ni dosegla niti polovično, so izklučili vsako rabo lastnih resursov in drugih možnosti. Očitno v vseh ozirih optimalna obnova ni bila v interesu tvorcev nepoštenega modela obnove.

Montažna gradnja je bila po prvem potresu, strogo prepovedana, češ da se mora ohraniti avtentičnost bovške gradbene tradicije. Pravi razlog je bil drugje, saj je pri obnovi (injektiranju) debelih, sesutih kamnitih zidov težko ali nemogoče dokazati goljufijo oziroma krajo. Šest let pozneje, po drugem potresu, ko so morali porušiti več kot poldrugo stotino objektov, obnovljenih na ukazan in zahtevan način, pa je bila možna samo montažna gradnja in tradicija je končala na deponiji.

O plačilu opravljenih del, ki so zamujala tudi osem, devet mesecev, se je odločalo v Ljubljani in veliko izvajalcev se je znašlo v težavah in ni imelo niti za plače, zato so nekateri med njimi iskali zaščito na sodišču. Tožili pa niso DTP,  ampak podpisnike pogodb, kar je bilo pravno logično, čeprav denar ni šel skozi njihove roke ampak direktno na račun izvajalca. Nič krivi, so kot uradni investitorji gladko izgubili na sodišču, saj niso imeli denarja za odvetnike in plačati so morali visoke zamudne obresti. Kaznovani so bili za tuje grehe.

Nadzor gradnje ni bil neodvisen, saj je bil na plačilni listi DTP, zato je deloval v njenem interesu in ne v korist investitorja. Skratka, investitor je moral sprejeti, kar so jim vsilili v DTP, saj se obnova ni začela dokler ni podpisal predloženih dokumentov.

Zgrešena obnova

Model takšne potresne obnove so naši strokovnjaki bombastično in prevzetno oglaševali kot najboljši možen in ga ponujali Evropi in svetu. Julijski potres leta 2004 pa je nastavil ogledalo in pokazal vso bedo in žalost, ki je doletela prizadete v potresu. Kljub temu so hoteli obnovo nadaljevati na enak način in so lažno prikazovali, da je bila obnova zelo uspešna, saj v potresu ni bilo nobene žrtve. Ponovno naj bi izvedli samo statično obnovo objektov, vendar sem kot poslanec v Državnem zboru dosegel, da je bil sprejet amandma, da se ponovno porušene objekte obnovi do vselitve. Žal pa ni uspelo preprečiti zaplembe zavarovalnine, čeprav je zakonodajno-pravna služba državnega zbora nedvoumno opozorila, da je člen zakona nezakonit in neustaven, saj poseg v pravno razmerje med fizično osebo in zavarovalnico ni dopusten, še posebej ne za nazaj! Tega so se avtorji zaslužkarske obnove še kako zavedali, vendar so problem rešili zelo elegantno. V kolikor ni bilo podpisano pooblastilo, da DTP lahko pridobi podatke od zavarovalnice, ni bilo obnove. Preprosto, da bolj ne more biti! Oškodovanci so vedeli, da njihovi objekti ne bodo obnovljeni v kolikor bi sprožili ustavni spor, ki bi ga zagotovo dobili, ampak pri nas nikoli ne veš…

Kakorkoli že, čas naredi svoje, nihče ni odgovarjal za nepravilnosti in krajo, vse je utonilo v pozabo in danes smo “strašansko” ponosni na potresno obnovo. Čas je bila karta na kateri so ideologi nepoštene obnove gradili svojo zmago. Dobro plačana agencija Pristop ni obveščala oškodovance o bistvu in postopkih potresne obnove, jih usmerjala in jim pomagala, pač pa je preprečevala opozorila na njeno škodljivost in nevtralizirala vse, ki so pogumno izpostavili napake in stranpoti.

Osebna izkušnja.

Za naivnost, da je vsaj v hudi naravni nesreči skupni in edini cilj pomoč v njej prizadetim, je bila plačana visoka cena, saj se je življenje meni in moji družini čez noč postavilo na glavo. Zakaj je do tega prišlo mi še danes ni povsem jasno, lahko pa ozadje razberemo in razumemo iz naslovnice v nekem mediju: “Župan nima prijazne besede za državo!” Z neprijaznostjo so bila mišljena preverljiva dejstva o zgrešeni in krivični potresni obnovi, ki sem jih predstavil na zboru občanov in moje nestrinjanje ni bilo namenjeno državi, ampak državnim uradnikom, ki so nas lokalce večkrat prepeljali žejne čez vodo in je bilo očitno, da sistematično in na vse pretege zavračajo vse predloge in pobude v prid oškodovancem.

Kazenski pregon

Sledila je popolnoma neutemeljena obtožba, da sem kot župan kradel potresnikom, čeprav so kriminalisti na podlagi prisluškovanja vedeli in tudi večkrat poudarili, da nisem ukradel niti tolarja, vendar naj bi moj podpis na dokumentih, drugim omogočil pridobitev velike premoženjske koristi. Vedeti je potrebno, da v slučaju potresne obnove županov podpis ni bil zadnji, saj so dokumenti romali v Ljubljano, kjer so odobrili plačilo. Vetra v jadra brezobzirne gonje je dodala vrhovna državna tožilka Z.C. z izjavo na nacionalni televiziji, češ da bom moral dokazati, kaj sem vedel v času podpisovanja listin. Višek cinizma je, da tega ni bilo dolžno dokazati tožilstvo in sem po njihovem pritlehnem kostruktu, zavestno drugim omogočil krajo in od tega nisem imel nič, edino osramotil sem sebe in družino in zapravil svojo prihodnost, kakor da bi bil popolni idiot. Tako sem kot tretje obtoženi, ki nisem ukradel niti tolarja, za dolgo let postal negativna medijska zvezda potresene afere.

V preiskavi je tudi surovi kriminalist moja ravananja opredelil kot nevestno delo v službi, vendar jih je kolegij policijske uprave v Novi Gorici, oziroma njihov vodja, prekvalificiral v naklepna dejanja, kar me je spravilo na zatožno klop. Tožilka je zgolj prepisala izmišljene in zlonamerne trditve iz preiskave, po osmih letih pa je v umiku obtožnice zapisala, citiram: “Drugih dokazov (razen že navedenih trditev soobtožencev) za naklepnost ravnanja obt. Germovška pa ni (bilo).” konec citata. Pa ja ni tega ugotovila šele po tolikih letih, saj nobenih dokazov ves ta čas ni bilo! Kljub temu, da ni bilo naklepnega ravnanja, je bila zoper mene vložena obtožnica in osem let je trajala mučna in travmatična sodna farsa, podel linč, običajen za neke druge čase, ki je dosegel svoj cilj, da sem bil ob županski in poslanski mandat!

Epilog

Epilog razvpite afere pa je bil resnično neverjeten in enkraten! Roka pravice ni dosegla lopove, češ da kraje potresnega denarja, ni bilo mogoče dokazati! Na višjo sodno instanco sem dvakrat vložil ovadbo s tehtnimi dokazi, da je bilo ukradeno  veliko več kot je bilo ugotovljeno v preiskavi! Obakrat so zadevo vrnili na prvo stopnjo, ki svoje odločitve, pričakovano, ni spremenila.

Dokazi, ki sem jih predložil sodišču, da so bili v krajo potresnega denarja vpleteni visoki uradniki in funkcionarji, so imeli takšno težo, da so me rešili pred večletno zaporno kaznijo, saj so me že na začetku afere dobri poznavalci sodstva opozorili, da je sodba že spisana in znana. Kaj me je rešilo? Cesta na deponijo “Lisičja Vodenca”! Zgrajena je bila leta 1999  za 2,67 miljona tolarjev. Uradniki odgovorni za obnovo so na sodišču lagali, da ceste ni bilo in so jo morali naslednje leto zgraditi za štirikrat večji znesek. Laž, da ceste ni bilo, sem ovrgel z uradnimi letalskimi posnetki, kjer je na posnetku z dne, 16.8.2000, vidna cesta po kateri so vozili ruševine objektov na deponijo. Cesta ni skrivnostno “izginila” in jo ni bilo potrebno v oktobru zgraditi znova! Prav tako naj bi ponovno posekali smreke v kotanji, ki so bile posekane prejšnje leto. Vse to je bilo zaračunano in plačano!

Tudi takšni dokazi “niso” bili zadostni, da bi v zaporu končali poimensko znani storilci resnično velike kraje potresnega denarja. Žal nikoli ne bomo izvedeli koliko denarja je bilo ukradeno in odveč je vprašanje, kaj si mislim o našem sodstvu.

Četrt stoletja je mimo, vendar nekaterih zadev ne moremo in ne smemo nikoli pozabiti!     

Siniša Germovšek, Bovec