Marsikaj je letos drugače in pri tem ne mislim na Martinov nov klobuk. Lani se je Martin namenoma vrnil domov brez svoje bivalne prikolice, ki jo je pustil v kampu, da bi letos imel lažjo, tisoč kilometrov dolgo pot.

V najavi za letošnji prihod je nakazal, da ga otroci ne pustijo samega na pot. Že nekaj let ima Martin težave z nogo, tako da si pri hoji pomaga s palico. Vendar pravi, da ima težave pri hoji in da nima težav z vožnjo in ima veljaven izpit do leta 2019 in doma seveda še vedno uporablja avto pri vsakdanjih opravilih.

Vendar so njegovi otroci vztrajali, da ga na tako dolgo pot ne pustijo samega, da če se kaj zgodi, kako si bo sam spomagal in Martin pravi, da se otroke mora ubogati.

Prilagodil se je dopustu hčerke in zeta in prišel k nam 28. julija, kar je več ko mesec dni pozneje kot je prihajal ponavadi, saj je bil vedno pri nas kmalu po dvajsetem juniju. Tudi ostal bo krajši čas, namesto dobrih pet tednov, kvečjemu dva tedna, ker je vezan na prevoz.

Martin je še vedno živahen in zelo zadovoljen, da je med nami. Rad obuja spomine na pretekle čase in osebe, ki jih že dolgo ni več. Spomni se veliko zanimivih dogodkov, zlasti prijateljev iz slikarske kolonije Rudi Kogej, s katerimi je preživel veliko časa in z njihovo pomočjo napredoval kot slikar. Še vedno pozorno spremlja vse kar se dogaja v svetu, Evropi in v Sloveniji in še posebej pri nas na Bovškem.

Martin bo letos v svojem drugem domu krajši čas kot vsa minula leta, edino prvič, daljnega leta 1964 je bil pri nas manj časa. Za prihodnje pa preudarno napoveduje možnost, da je morebiti zadnjič v njemu ljubem okolju, rekoč da je vedno enkrat zadnjič!

Mi seveda še vedno upamo, da pride ta zadnjič pozneje. Če bo zdravje Martinu še naprej služilo, bi ga lahko prihodnje leto k nam pripeljal kdo od otrok, nazaj pa bi ga peljali mi, saj nas že dolga leta vabi, da ga obiščemo na njegovem domu.

V vsakem primeru pa želimo našemu častnemu občanu Martinu vse dobro, veliko zdravja in prijetno počutje med nami! Pozdravljen in dobrodošel naš Martin!