Prvega decembra, v neposredni bližini državno uveljavljenega (zapovedanega?) kulturnega dogajanja pod skupnim nazivom Ta veseli dan kulture, se je kulturno društvo malce drugače poklonilo dvema velikanoma slovenske literature (in tudi drugim) – dr. Francetu Prešernu, tistemu poetu, ki je svoje dni plezal po borovniških jablanah, se vozikal s čolnom po Borovniščici, predvsem pa se puščal razvajati svoji babici, ter pisatelju Ivanu Cankarju, našemu sosedu, ki naj bi po nekih "zlobnih" namigih Borovnico ovekovečil v Martinu Kačurju, spet drugi pa menijo, da si nas je privoščil v Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Najsi bo tako ali drugače, naši kulturniki so si za ta dan omislili javni recital pred osnovno šolo, z ozvočenjem, da te ves kraj sliši. Recitiral pa je lahko kdorkoli, moški ali ženska, mladi ali stari … in karkoli, poezijo ali prozo, da si le ni izbral predolgega dela. Za prvič nas je bilo sedem, gledalcev pa ne dosti več. Izbor je bil širok, od Župančičevih Mehurčkov do Tumovih Spominov. Za spremljavo pa topel čaj, ki je navzočim oživljal premrle prste. Predsednica kulturnega društva Milena Škulj meni, da se je za prvič kar dobro izteklo; verjame, da bo na ponovitev dogodka ob letu osorej prišlo še več ljudi, tako nastopajočih kot poslušalcev, čez nekaj let pa da bi znala prireditev že pognati korenine.

Damjan Debevec, foto: DD