Borovničani imamo izjemno srečo, da je v naši neposredni okolici toliko zanimivih planinskih poti. O kakšni zimski pravljici na njih letos sicer ni bilo ne duha ne sluha, a jih to ni naredilo nič manj privlačne za pohodnike. Poleg Pokojišča je ena najbolj priljubljenih prav tista proti Rakitni, ki že tradicionalno v prvi plan stopi skupaj z novim letom. Odkar je država porezala drugi januar kot dela prosti dan, se nanjo pohodniki podajajo prvi konec tedna v letu. Udeležba tod pač ni vprašanje, ne glede na vreme. Kačani se na Rakitno že tradicionalno podajajo ogledovat tamkajšnje jaslice v farni cerkvi, pohoda pa se vse bolj množično udeležujejo tudi drugi borovniški rekreativci. Tako je bilo kljub grozeči vremenski napovedi tudi to novoletno soboto. Večina se jih je odločila za vzpon iz Zabočeva, nekateri pa so pešačenje začeli kar v Borovnici. Vseh skupaj čez dvajset zagnanih pohodnikov in pohodnic. Sprva je še kar solidno kazalo. Sonca sicer ni bilo, dežja pa tudi ne. Kar se je nekako na pol poti, pri kamnolomu naglo spremenilo. Ni kazalo drugega kot navleči kapuce in pospešiti korak. Postanek pri bližnjem kamnitem omizju ni prišel v poštev, če kaj, se je iskala kaka košata smreka, ki bi ponudila vsaj minimalno zavetje. No, pa do vrha ni bilo več daleč, čez pol smo že prišli – vsaj tako so pravili novi planinski smerokazi. Kako leto se je že zgodilo, da smo navkreber gazili sneg, ki ga tokrat sicer ni bilo, a ga je v enakovredni meri na nekaterih odsekih nadomestilo blato. Toplo vreme je prenekaterega lastnika gozda spodbudilo, da je še malce potegnil gozdarsko sezono, iz gozdnih vlak pa v sodelovanju z dežjem ustvaril reke blata. No ja, pa saj so tudi blatne hlače lahko del dobre zgodbe. Pri spomeniku Vrh dola se je zrak naglo ohladil, a medtem smo nekje pod seboj že pustili tiste težke dežne oblake. Še nekaj korakov in že smo bili v toplem zavetju kmetije odprtih vrat Pri zidanici v Novakih. Topel čaj je dodobra izboljšal moralo, po mizah pa je kaj hitro zakrožilo še dobrot za kako manjšo vaško pojedino. Kar težko se je bilo nato vrniti nazaj v megleno morje onkraj grebena.

Damjan Debevec