Za njegove pirhe sem vedel že dolgo iz raznih pripovedi, ki sem jih slišal od drugih. Ko sem se pred leti začel ukvarjati s fotografijo, se mi je večkrat porodila želja narediti posnetek vsaj enega njegovega pirha. Vendar nisem vedel, kako priti do mojstra Franca. Potem pa sem pot do njega le našel. Ko sva se spoznala, sem takoj vedel, da je človek z veliko začetnico. Toplega stiska roke in prisrčnega sprejema ne bom nikoli pozabil. Takoj sva našla skupno besedo in že ob prvem srečanju sem naredil nekaj posnetkov. Čez dva dni sva se zopet srečala in celo dopoldne posvetila fotografiranju. Spotoma sva še kakšno »razdrla« in se prav lepo imela. Čez pol meseca sem se ponovno oglasil pri njem, saj sem mu prinesel album s fotografijami, ki sva jih naredila. Imel sem srečo, ravno takrat je bila pri njem Nagisa Moritoki, njegova učenka. Spontano je nastalo nekaj fotografij in ob kavi sva se dogovorila, da se bova ponovno srečala, ko bo vrtal podobe v pirh. Na žalost pa se zaradi prezgodnje smrti mojstra to ni nikoli zgodilo.

Zato razstavo posvečam mojstru in velikemu umetniku Francu Gromu.

Jože Pristavec – Joc