Leta 1830, torej kar nekaj let pred razglasitvijo samostojne župnije, so borovniški farani zidali novo cerkev. Po navedbah nekdanjega župnika p. Žužka, v takratnem župnijskem listu »Borovniški most«, tako vneto, da je bila cerkev v enem letu dozidana toliko, da je bila v njej že možno bogoslužje. Samostojna župnija je zaživela z vsem žarom in poslanstvom. Na duhovne področju je bilo to predvsem oznanilo vere Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina, obhajanje bogoslužja in delitev sv. zakramentov in dobrodelnosti. Na materialnem področju pa je župnija živela z ohranjanjem cerkva, kapel in prostorov za bivanje duhovnika in pastoralno delo. Vedno znova so s svojimi darovi in delom (država običajno ni pomagala, ampak je rada še kaj vzela) verni farani obnavljali svoje cerkve In jih lepšali. Tako je farna cerkev sv. Marjete leta 1884 dobila nove orgle mojstra Goršiča, ki slovesno igrajo še danes. Leta 1897 je bil postavljen izredno lep daritveni oltar s tebernakljerm, delo kamnoseške delavnice Toman iz Ljubljane. V času župnika g. Štrajharja je bila dozidana kapela na levi strani cerkve, kapela na desni (prej zakristija) pa preurejena; dozidana je bila še kapela božjega groba in nova zakristija. Omenjeni župnik je tudi povečal župnišče. Tudi kasnejši župniki so si prizadevali za lepoto bogoslužnih prostorov. V zadnjem desetletju pa je bila farna cerkev od temeljev do strehe prenovljena po načrtih arhitekta g. Franceta Kvaternika.
V nedeljo 18. novembra smo verni farani s slovesnim bogoslužjem izrekli zahvalo Bogu in ljudem za pretekla leta. Slovesno bogoslužje je vodil arhidiakon, msgr. Franci Petrič. Verniki, zbrani v lepem številu, smo obhajali evharistično slavje v spomin in tudi v ponovno obljubo, da hočemo v našem kraju živeti po nauku Jezusa Kristusa in kakor nas uči Cerkev. V začetku je arhidiakona pozdravil farni ključar Franc Volek, med mašo so družine z otroki prinesle na oltar simbolične darove: kruh, kot znamenje družinske povezanosti in zahvale za vsakdanji kruh in kruh življenja; Sveto Pismo, kot povabilo, da prisluhnemo božji besedi in po njej živimo; prižgano svečo, ki predstavlja živo občestvo vernih, ki želi nadaljevati delo Cerkve, ker smo otroci luči in ne teme. Bogoslužje se je bogatilo ob lepem petju vseh treh župnijskih zborov, starejšega, mladinskega, in otroškega, ki ga zavzeto vodijo naše organistke Milojka, Taja in Valerija. Gospod arhidiakon, msgr. Franci Petrič nas je nagovoril z izbranimi besedami, najprej spoštljivega spomina na prehojeno pot. V nadaljevanju pa nas je spodbudil, da bi verno občestvo s svojim župnikom in farnimi sodelavci še naprej ustvarjalo živo župnijo. Vse naj postavimo na trdne temelje: bogoslužje, nedeljska sv. maša, družinska molitev, zakramenti, obhajanje cerkvenih praznikov; občestvo: naša župnija ima tri pevske zbore, Župnijski pastoralni svet, štiri katehistinje, ključarje in gospodarski svet, Karitas, skupini ki skrbita za urejenost in okrašenost cerkve, mladinsko in študentsko skupino, animatorje za birmo in oratorij, molitveno skupino, pritrkovalcem, bralce božje besede, ministrante in druge bogoslužne sodelavce. Vse pa naj se prelije v skrb za bližnjega; dobrodelnost je eden glavnih dejavnosti vernega kristjana.Tako je prav vsak faran povabljen in ima dovolj priložnosti, da se kam vključi.
Lepo slovesnost 150 let samostojne župnije smo zaključili s krščanskim agape, to je s skromno pogostitvijo na prostoru pred cerkvijo. Gospodinje so pripravile obilo sladkih dobrot, možje pa poskrbeli za dobro kapljico. Skupno druženje po maši je tudi izraz veselja, da smo v Jezusu Kristusu odrešeni in nam župnija to odrešenjsko veselje vedno znova posreduje.
Janez Šilar, župnik
