Zdi se mi, da zgovorno priča o naši želji po gostoljubnosti, kljub kakšnim zadregam pri komunikaciji in jeziku. In tudi Borovničani so se dobro izkazali, nad pričakovanji, je povedala Špela Kos, ki je bila poleg Jana Janše organizatorka in pobudnica, da se v dogajanje Evropskega srečanja mladih vključi tudi Župnija Borovnica.

Evropsko srečanje mladih je dogodek, ki ga že več let pripravlja Taizejska skupnost kot del Romanja zaupanja na Zemlji. Več tisoč mladih zapusti poznanost in sigurnost domačih držav in se podajo v neznano, ne da bi vedeli, kdo jih bo sprejel in pogostil. Župnija Borovnica je bila tako ena izmed 49 župnij gostiteljic 46. Evropskega srečanja mladih v Ljubljani in njeni okolici, ki je imela priložnost sodelovati in soustvariti ta enkratni dogodek v naši domovini Sloveniji.

20 družin gostiteljic je v domove romarje sprejelo v sredo, 27. januarja, zvečer. Prišlo je 15 Poljakov, osem Hrvatov, sedem Francozov, sedem Nemcev, pet Italijanov, štirje Kolumbijci, Nizozemec, Španec, Filipinec in duhovnik Paragvajčan. »Taizejski bratje so bili ob prijavi župnije Borovnica zelo pozitivno začudeni, saj niso povsem verjeli, da nam bo uspelo v tako kratkem času dohiteti preostale župnije in jih na koncu celo prehiteti in to v samo dveh tednih,« je povedala Špela Kos in dodala, da je ob privolitvi in podpori župnika Janeza Šilarja o organizaciji dogodka v naši župniji, želja po nagovarjanju ljudi za sodelovanje na tem enkratnem dogodku vedno bolj rasla. Pobudo so prav tako podprli župan Peter Črnilogar in ravnatelj Daniel Horvat.

Takoj naslednji dan, v četrtek, 28. januarja, so v župnijski cerkvi sv. Marjete že potekale jutranje molitve. Sledile so pogovorne skupine, v katerih so romarji izmenjali mnenja o različnih tematikah. Romarjem pa so želeli ponuditi nekaj več, zato so jim predstavili naš kraj in njegove posebnosti ter pripravili štiri delavnice: voden ogled borovniške cerkve in zvonika, predstavitev razvoja čebelarstva, turistično vodenje po Borovnici in ogled Kraljeve domačije. Nad delavnicami so bili romarji navdušeni tako zelo, da so po degustaciji različnih vrst medu pokupili skoraj vse zaloge borovniških čebelarjev, po izredno čuteči predstavitvi Janike Kržič o terapije s konji, pa so o tem navdušeno pripovedovali še nekaj časa.

Romarji so prisostvovali pri dveh svetih mašah v borovniški cerkvi, pri kateri je somaševal tudi duhovnik iz Paragvaja. Sveti maši sta bili zelo mednarodni, kar se je najbolj slišalo pri branju božje besede in prošnjah v različnih jezikih. Župnik Janez Šilar jim je izrekel toplo dobrodošlico in se jim zahvalil za krščansko držo v teh časih. »Evropa vas potrebuje,« je dejal.

Družine gostiteljice so romarje odpeljale tudi na kakšen izlet po znamenitostih. Nekateri so jih odpeljali na sneg v Planico, drugi k Mariji na Kurešček, pa tudi okoli Blejskega jezera, na morje in celo v jame. Vsak dan je bila večerna molitev v športni dvorani Stožice, kamor so prišli tudi slovenski verniki, škofje, tudi predsednica države, ki pa je bila nad videnim in slišanim presenečena in ganjena.

Zadnji dan novega leta so se romarji vsak v svojem gostiteljskem kraju ob 23. uri udeležili vigilije, nato pa silvestrovali s Festivalom narodov. V Borovnici so novo leto pričakali v večnamenskem prostori osnovne šole, ki je bil bogato obložen s tradicionalno slovensko hrano. Posamezni narodi so skozi plese, pesmi in celo kvize predstavili svojo kulturo in navade. Evropsko srečanje mladih so sklenili s skupnim novoletnim kosilom romarjev pri družinah gostiteljicah, v domovih je ponekod odmevala tudi harmonika.

Romarji so bili tako nad našim krajem kot nad gostoljubnostjo navdušeni. Anješka in Amilija s Poljske sta bili najbolj presenečeni nad dostopnostjo ljudi in tudi tem, da so imeli čas za njih. »To izkušnjo si bom zapomnila za vse življenje, mislim, da je bila dobra izkušnja. Res ste topli in prijazni. Všeč mi je bilo. Rada vas imam.« Andi in Johanes iz Nemčije sta prav tako izrazila hvaležnost za dobrodošlico, najbolj sta bila navdušena nad cerkvijo, znamenitostmi, predstavitvijo terapije s konji in zgodovino države. »Bilo je zabavno, ker sem živel pri družini s štirimi otroki. Življenje v tej hiši je polno energije, zato velika hvala Matjažu in Katarini,« je dejal Andi. Tudi Kristina iz Zagreba si ni mogla želeti boljše domačnosti. »V srcu bom nosila spomin na močno skupnost, v kateri je vera živa, v kateri se prijatelji družijo, so dostopni, gostoljubni in ljubi.«

Tudi gostiteljice družine so bile nad izkušnjo navdušene, marsikdo je izrazil veselje, da je vstop v novo leto doživel na tak način.

Anica Vukšinič Laharnar: »Ko sem na začetku decembra izvedela, da bo Ljubljana gostila novoletno srečanje evropske taizejske mladine, sem od veselja takoj pograbila prijavnico za gostitelja in nas prijavila. Tudi sama sem s prijatelji vrsto let hodila na novoletna srečanja po vsej Evropi. V to me je prepričalo moje prvo srečanje na Dunaju, kjer sem bila prelepo sprejeta k družini in vedno tako naprej. Biti gostitelj je bilo nekaj najlepšega v letošnjem novoletnem času za nas. Otroci so spoznali, da so lahko tudi neznanci, ki jih sploh ne razumejo, po dnevih bivanja pri nas, zanimivi, prijazni, veseli in da obogatijo naš vsakdan. Imeli smo se prelepo, ob odhodu naših Italijanov pa smo v objemih potočili tudi solze.«

Klemen Čeligoj: »Ko so nekatere ljubljanske župnije že ponavljale vabila za gostitelje romarjev, sem si mislil: "Škoda, da smo predaleč." Ko pa smo nato neko nedeljo pri maši izvedeli, da bodo romarji prišli tudi v Borovnico, sem takoj pomislil, kako zanimivo bi jih bilo gostiti. A nisem bil prepričan, da je to dobra ideja. Po maši mi je žena takoj rekla: "Škoda, da jih mi ne moremo gostiti." "Ne vem, če jih res ne moremo," sem zamišljeno odgovoril. In že na poti domov sva se z otroki pogovarjala, da se bomo mogoče ponudili za gostitelje mladih iz drugih držav. Potem se se pojavili dvomi – nimamo veliko prostora, otroci so še majhni in ponoči precej "aktivni", dneve pred novim letom smo imeli delno že zapolnjene ... Skratka, zlahka bi našla izgovor, zakaj romarjev ne moremo gostiti. Pa sva se odločila, da raje poiščeva način, kako bi jih lahko. Otroke sva spodbujala k drži razpoložljivosti: ena od njih je takoj povedala, da je romarjem pripravljena posoditi svoje ležišče; pogovarjali smo se o tem, da bomo ponudili prostor; če ga bo kdo potreboval, ga bomo sprejeli, drugače pa tudi ne bomo razočarani. Tako smo si govorili, čeprav priznam, da nas je – ko so se pojavljali podatki, da bo morda v Borovnici romarjev manj, kot je bilo predvideno – začelo skrbeti. K nam sta bili nato dodeljeni dve Nemki: ena zgovorna, druga zadržana in tiha; obe pa nasprotje od stereotipa o nemški točnosti. Ko smo se v hecu pogovarjali o tem, sta povedali, da tudi javni promet v Nemčiji ni nič kaj točen; tako sta se v Borovnici gotovo počutili kot doma. Kmalu pa smo se ob njiju domače in sproščeno počutili tudi mi. Ko smo se zadnji dan ob in po kosilu pogovarjali, sta "naši Nemki" zatrdili, da je bilo srečanje v Ljubljani zelo lepo, kljub temu pa jima bo bolj v spominu ostal čas v Borovnici. Tudi cela naša družina se dni, ko smo ju lahko gostili, z veseljem spominja.«

Naj članek zaključim s prisrčno anekdoto, ko je mama gostiteljica francoskemu romarju kar v slovenščini ponudila hrano. Ves navdušen je tako spoznal novo tradicionalno slovensko jed »Boš jedu«.

Rok Mihevc