Ravno v dneh, ko se Verjani od srca radujejo ob pogledu na prenovljeno kapelico Kristusa križanega v Podgori, so se na drugi strani občinske meje podobnega podviga polotili borovniški prostovoljci. Po popravilu je namreč že močno hrepenela kapelica Žalostne Matere Božje na Končevci, ki jo je v nedavnem žledolomu nič kaj nežno pobožala krošnja podrtega drevesa. Za delo okrog poškodovanega ostrešja so poprijeli mojstri Jože Suhadolnik, Stane Pelko, Andrej Stipančevič in Rado Soklič. Nova streha in obrobe naj bi bile končane še letos, mojstri pa že razmišljajo o temeljitejši obnovi, ki bi zajela tudi drenažo. Kapelica je sicer zadnjo obnovo doživela pred slabimi tridesetimi leti, po tistem, ko so jo razdejali neimenovani »hribovci«. Jo pa z verdsko druži ista zgodovina. Obe naj bi namreč, po pričevanjih najstarejših vaščanov, postavili bistrški kartuzijani, »da bi jim kazali mejo, do kod še sme stopiti njihova noga, da srce ne bo pozabilo samostana«. Kako zelo to drži, je ugotovil še vsakdo, ki je šel merit število korakov od samostanskih zidov do ene ali druge.

Malce dlje pa že teče obnova znamenitega križa v križišču starodavnih poti na robu Menišije, ki vodijo z Laz in iz Bistre proti Zavrhu ter naprej na Cerkniško. Zob časa mu prav res ni bil naklonjen, zato so pred meseci z njega sneli starodavni korpus, ki ga je h konservatorjem odnesel Miran Menart, Bojan Palčič pa je izdelal natanko repliko križa. Okrog omenjenega razpela se sicer sliši praviti precej nenavadno zgodbo, češ da je pod njim speljan skrivni predor z izhodom v samem osrčju bistrškega samostana. Obnova naj bi se kmalu zaključila, pa nam bodo ob oni priliki skrbniki dediščine naših prednikov povedali, ali so naleteli na kaj temu podobnega.

Damjan Debevec, foto: DD