Skozi Pekel teče potok, ki izvira na Bloško-rakitniški planoti, ob njej pa je speljana zavarovana pot, ki jo skrbno oskrbuje Turistično društvo Borovnica. Takšno ime je soteska verjetno dobila prav zaradi bučanja vode ob dolgotrajnih deževjih, kar je včasih ljudi strašilo. Tudi steze so bile težje prehodne in s tem nevarne. Pekel slovi po petih slapovih, ki pozimi zaledenijo in so primerni za plezanje.

Izhodišče poti je na nadmorski višini 335 m poleg gostišča, vrh soteske pa je na nadmorski višini 650 m, od tam lahko nadaljujemo pot na Pokojišče (732 m). Pot od parkirišča vodi mimo obnovljenega mlina čez brv, kjer ob vstopu v sotesko stoji lesena skulptura »peklenščka«, ki ponazarja tudi pot skozi Pekel. Prvi slap je med vsemi najmanjši, visok je pet metrov in se pretaka preko balvanov. Drugi pada za mogočno skalno steno in je visok 16 metrov. Steza pelje preko stopnic oz. po »dr. Oblakovi poti« do razgledne ploščadi z mizo in klopjo v vznožju tretjega slapa, visokega 18 metrov.

Od razpotja do skalnega osamelca, imenovanega »Hudičev zob«, je pot zahtevna, vendar zavarovana z jeklenicami. »Zob« je poimenoval Frole Strmiški, ki je ob otvoritvi Pekla leta 1904 na njem izobesil slovensko narodno zastavo. Na vrhu je lepa razgledna točka, s katere se vidi Pristavo, Niževec, Zabočevo in Brezovico. Nekaj sto metrov naprej od »Hudičevega zoba« se odcepi tudi stezica proti bruhalniku – izvirni jami, dolžine 60 metrov in globine 25 metrov, ki se poševno spušča v notranjost hriba.

Četrti slap, ki velja za najlepšega med slapovi, saj voda prosto pada v enem pramenu in se v široki pahljači razbije na štirimetrski dolomitni kopici sredi tolmuna, je visok 17 metrov. Najvišji pa je peti slap, ki je visok kar 20 metrov. Nad tem slapom so ostanki samodelujoče hidravlične črpalke (t. i. oven), s katero so poskušali črpati vodo za oskrbo višje ležečih vasi, kamnit jez in za njim ostanki nekdanjih mlinov in žage.

Sotesko Pekel pri Borovnici so poznali že davni predniki Borovničanov. Prve poti ob divjih brzicah in mimo veličastnih slapov so pred stoletji nadelali oglarji, ki so tu dobivali les za postavljanje oglarskih kop. Poleg oglarjev so v sotesko zahajali še ljudje brez lastnih gozdov, ki so tam nažagali drva in jih ob naraslih vodah spuščali po strugi v dolino. Nad in pod nedostopno sotesko je bilo več mlinov in žag, katerih ostanki so ponekod vidni še danes. V celoti se je ohranil zgolj Brancelj-Koširjev mlin na jasi pred Peklom, ki so ga člani Turističnega društva Borovnica obnovili v letih 1994/1995. V vznožju soteske je nekaj let obratovala tudi manjša predelovalnica lesne biomase v lepenko, vendar so jo Italijani med okupacijo požgali.

Prvi, ki je slovensko javnost opozoril na lepote borovniškega Pekla, je bil kaplan Simon Robič v Novicah leta 1864: »Naravoljubom, posebno botanikarjem, oznanjam, da zala cvetica »Primula carniolica«, ktero ponosno domačinko imenujemo, ker samo na Kranjskem in še tu le na redkih krajih raste, se v tukajšnji pičlo uro od Borovnice oddaljeni dragi, »Peklo« imenovani, v najlepši krasoti razcveta.« Kot perspektivno izletniško točko jo tri desetletja pozneje odkrije dr. Josip Ciril Oblak in jo v Planinskem vestniku leta 1897 opisuje kot »krasno, romantično sotesko«, leta 1903 pa krsti kar za »nebesa turistova«. O Peklu je pozneje pisal še večkrat in s tem v Borovnici in širše zbudil živo zanimanje za slavne pekelske slapove ter spodbudil izdelavo varovanih poti skozi sotesko. Že maja 1904 je »Odbor za pripravo poti v Pekel« zaznamoval poti, 29. junija pa je sledilo slavnostno odprtje, ki se ga je udeležila vsa elita Slovenskega planinskega društva, številni Borovničani in Vrhničani. Do tedaj je odsek pod vodstvom postajenačelnika Froleta Strmiškega nadelal poti do današnjega tretjega slapa in preko Pristave do petega slapa. Šele leta 1925 pa je odsek SPD pod vodstvom domačina Martina Košute z izgradnjo dodatnih poti, mostov in kažipotov za vso turistovsko javnost naredil dostopen še preostali del soteske. Slavnostno odprtje je bilo 21. junija tega leta. Do druge svetovne vojne so poti urejali številni zagnani Borovničani, združeni v Notranjski podružnici SPD, ki je imela od leta 1928 sedež v Borovnici. Zavoljo druge svetovne vojne in povojne obnove vzdrževanje poti v Peklu ni bilo prioritetno. Šele leta 1952 so na pobudo odbornika Antona Petriča člani telovadnega društva Partizan Borovnica popravili poti, lestve in brvi, s slavnostnim odprtjem 11. maja pa slovensko javnost znova opozorili na romantično sotesko Pekel. Leta 1955 so dogradili gostinski objekt v dolini Pekla in napeljali elektriko s Pristave. V teh letih se je v Borovnici osnovalo Turistično olepševalno društvo, ki si je ob gostilni postavilo svoj dom, načrtovali pa so tudi kopalni bazen. Leta 1964 so lesene stopnice ob slapovih zamenjali za kovinsko konstrukcijo. Ob 100. obletnici »odkritja Pekla«, 31. avgusta 1997, je bila tu organizirana občinska proslava in tedaj so na vhod v sotesko postavili leseno skulpturo »peklenščka«, ki jo je izdelal domači mojster. Leta 1998 je Planinsko društvo namestilo sodobna varovala, v kasnejših letih so bile zamenjane dotrajane lesene brvi in podesti na stopnicah, nameščene so bile nove smerne table. Glavna dela pa so bila končana šele leta 2008, ko je dr. Bogomir Celarc z ekipo naredil zadnji jekleni most pod petim slapom.

Simbol Pekla je postal endemični kranjski jeglič, ki izven gorskega sveta uspeva le na majhnem področju od Trnovskega gozda do Roba na Dolenjskem. Svoje značilne barve razkrije v aprilu. Poleg njega tu raste tudi drugo alpsko rastlinje: dvocvetna vijolica, rumeno milje, dlakavi sleč, visokogorska podaljšana špajka, kranjska krhlika, planinski šipek, alpska mastnica, kranjska bunika … V soteski pogosto srečamo gamse.

Povzeto po članku na sl.wikipedia.org