Zemljišče so v tem času nacionalizirali, o morišču pa je bilo tako kot o številnih drugih prepovedano govoriti. Leta 1990 je bila ob Krimski jami spravna slovesnost, domačini so postavili kapelico po načrtih Franceta Kvaternika in mogočno razpelo, delo umetnika Staneta Jarma in četrt stoletja je ostalo pri tem. Pred nekaj leti pa je občinski svet Občine Borovnica soglasno sklenil, da je skrajni čas za pokop vseh mrtvih na ozemlju občine in namenil del proračunskih sredstev za iznos posmrtnih ostankov umorjenih iz Krimske jame. Ustrezno pomoč je tedaj obljubila tudi Občina Cerknica, župnija Begunje pri Cerknici pa primerno pokopno mesto. Družine domnevnih žrtev so bile o nameravanem izkopu obveščene preko javnega poziva v Družini 1. decembra 2013. Vsi sorodniki domnevnih žrtev, ki so se oglasili, so se strinjali s tem, da se posmrtni ostanki žrtev pokopljejo v skupnem grobu na pokopališču v Begunjah pri Cerknici.
Po začetnih zapletih so dela konec leta 2015 vendarle stekla. Vlada RS je dala soglasje za prekop žrtev, komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je zagotovila sredstva za pokop in DNK-preiskave, vodenje projekta pa je Občina Borovnica zaupala Jamarskemu klubu Borovnica. Slednjemu so na pomoč priskočili še Jamarsko društvo Rakek, Jamarsko društvo Logatec, Jamarsko društvo Ajdovščina, Turistično društvo Borovnica in Planinsko društvo Borovnica ter številni domačini iz Borovnice, Zabočevega in Zavrha finančno, fizično in s strojno pomočjo pri transportu, izvleku in sortiranju. Pri izkopu posmrtnih ostankov seveda sodeluje tudi stroka: arheologi dr. Anton Velušček, Uroš Košir in Martina Kocmur ter sodelavec Inštituta za raziskovanje Krasa iz Postojne dr. Andrej Mihevc.

Izkop, ki se je začel z novembrskim izvlekom hlodovine, še vedno ni zaključen. V štirinajstih dneh oziroma šestih koncih tedna, ki so jih prostovoljci prebili v Krimski jami in ob njej, so iz grobišča izvlekli že 213 120-litrskih sodov oziroma 29 m³ materiala – zemlje in skal, 3 m³ hlodov in lesnih ostankov. Med to so bili pomešani fragmentirani skeletni ostanki šestindvajsetih ljudi. Domačin, ki je obiskal delovišče in v neki najdeni lobanji domnevno prepoznal svojega očeta, pa je jamarje napotil še k bližnjemu, manjšemu breznu (Jama pri Rotovi skali), kjer je bil najden še en skelet neznanca. Izvlek materiala je močno otežen zaradi strukture jame. Vhodno brezno ni čista vertikala, je poševno, zato se sodi pri izvleku zatikajo. To je bilo zlasti nevarno za jamarsko ekipo na dnu, ki ima sorazmerno malo možnosti za umik. Ekipa v jami je v globino kopala po sektorjih, označenih z 1, 2 in 3. Jama je sedaj globlja za okoli tri metre. Točne globine nasipnega stožca še vedno ni mogoče oceniti, saj se trenutne meritve brezna ne ujemajo s predvojnimi. Brezno naj bi minirali vsaj dvakrat, leta 1947 in 19. 9. 1948, skale, zemljo in hlodovino pa naj bi vanjo glede na najdene sveče stresali še globoko v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glede na kovanec iz leta 1945, ki je bil najden na globini dveh metrov, bi na ta način lahko v brezno prišli tudi posmrtni ostanki, ki so bili izkopani do sedaj. Po najbolj pesimistični oceni ekipa sploh še ne bi dosegla medvojnega sloja, kar bi pomenilo, da bo število žrtev hitro preseglo prvotno domnevanih 48. Več odgovorov bodo zagotovo dala majska izkopavanja. Enega, neizpodbitnega pa so našli že sedaj – da je jama ena ogromna sramota slovenskega naroda in grozovit poraz človečnosti na vsej črti.

Damjan Debevec, foto: DD