Vstopili smo v zadnji mesec zbiranja žigov v naših pohodniških kartončkih, ki se počasi polnijo.

Na našem septembrskem pohodu smo se odločili, da nas naslednjič pot vodi na Veliki Trebelnik. V petek, 3. oktobra, smo se zbrali pri Domu krajanov na Dolu. Bilo je prvo hladno jutro v letošnji jeseni, a obetal se je lep, sončen dan. Zbralo se nas je dvaindvajset pohodnikov. Vodja pohoda sta bila Mija in Miro, ki dobro poznata poti in steze, ki vodijo do Velikega Trebelnika. Z zbirališča smo krenili proti Lazam in nato preko travnatega pobočja do gozdne ceste, po kateri smo se ves čas vzpenjali in prišli do razcepa, kjer so nas planinske table usmerile za Trebelnik in Pokojišče.

Med potjo so se tu in tam odpirali čudoviti razgledi na Ljubljansko barje in naše gore. Z markirane poti smo nato zavili desno na stezo – tako imenovano Edotovo pot, ki se strmo vzpenja proti vrhu Velikega Trebelnika. Gozd je tu prekrasen, smreke visoke in ravne, bukve košate in še vedno z lepo zeleno barvo, pod nogami mehka pot. Skozi krošnje dreves so nas greli topli sončno žarki, malo pa nas je segrela tudi strmina, po kateri smo kar hitro prišli do vrha, na katerem je postavljen možic.

Veliki Trebelnik obdaja Borovniško kotlino na njenem zahodnem robu. Dviga se nekaj čez 815 metrov visoko nad morsko gladino in je poraščen z gozdom, tako da nam razgleda ne nudi, je pa kljub vsemu vreden obiska. Žiga tu ni, smo pa naredili lepo skupinsko fotografijo in nekaj kamenčkov dodali možicu.

Nato smo se vrnili po isti poti na markirano planinsko pot, ki pelje proti Zavrhu. Počitek z malico in sladkimi dobrotami naših pohodnic smo si naredili ob brunarici Medved. Bilo je tako prijetno, da bi kar sedeli in kramljali, a pred nami je bilo še precej poti.

Šli smo do skrinjice z žigi na Pokojišču, nato pa po označeni poti do počivalnika. Da smo se izognili asfaltni cesti, smo malo pod počivalnikom zavili desno in se po gozdni stezi spustili v Borovnico. Iz gozda smo prišli na Belem potoku. Po Rimski cesti in ob Borovniščici smo se vrnili na izhodišče.

Za tokratni pohod smo potrebovali dobre štiri ure, prehodili skoraj 16 kilometrov, pa tudi višincev se je precej nabralo. A v tako prijetni družbi in lepem vremenu čas in kilometri hitro tečejo, zato smo se odločili, da v sklopu 125-letnice športa v Borovnici izpeljemo še en skupni pohod.

Zapisala: Marjetka Rot