V soboto, 7. marca, smo s Planinskim društvom Borovnica nameravali na Menino planino. Dan prej je zapadel sneg, kar je pomenilo, da je bila cesta do našega izhodišča zasnežena. Zato smo naredili spremembo. Planince smo povabili na domačo borovniško Planino. Že na planinskem krožku so nas pritegnile lično izdelane lesene tablice Češnjeve poti, ki vodijo na omenjeni vrh. Sedaj je bila priložnost, da pot izpeljemo v celoti.

V meglenem jutru se nas je na železniški postaji v Borovnici zbralo 17 pohodnikov. Pestra druščina. Ogrela nas je Ana z bansom Pino je v kuhinji s Tino. Po uvodnih besedah smo se odpravili na pot. Lepo smo hodili, gori na stezi strnjeno v koloni. Da je pot hitreje minila, smo se igrali ugibanje živali. In prišli smo nad meglo, pod nami megleno morje, smetana. Z grebena smo zrli v zasnežene gore. Ker je bilo na vrhu hladno, smo se zadržali le toliko, da smo pomalicali.

Že na izhodišču smo izvedeli, da sta mamica Saša in sin Anej pred štirinajstimi dnevi z vrha Planine nadaljevala po stezi, se pozneje na razpotju držala desno in tako prišla na Dražico. Všeč nam je bila ta ideja. Saša in Anej sta sprejela vodenje. Po sprva zasneženi poti so uživali otroci. So se spuščali, kot da bi smučali. Potem so me nahecali, da sem jim pripovedovala zgodbo. In sem imela nekaj poslušalcev do konca naše poti. 

Še pred prvimi hišami smo naredili zaključek izleta: ponovili smo bans in si povedali vtise. Všeč nam je bilo, da smo prišli iz meglene v sončno Borovnico, da smo naredili krožno pot in da smo bili v domačih logih. In ja, družba. Skupaj smo soustvarili prijeten izlet. Da bi še večkrat šli po vzpetinah, ki obkrožajo borovniško kotlino!

Za PD Borovnica zapisala Kristina Suhadolnik