Bila je sobota, 24. oktober 2015. Naporen teden sem imela za sabo, pa smo se vendar naložili v avte: Gamsi, Močeradi, Puhasti samorogi, Slive, Mlajši seniorji … Vsega skupaj sedem skupin, da bi tekmovale v orientaciji. Zbrali smo se v Dolenjih Dolah na Dolenjskem. Obetal se je lep dan, zjutraj še prepreden z meglicami. Kristina in Ana sta pobrali prijavnino, 2,5 evra. V prostoru gasilskega društva smo se zbrali, da nas je pozdravil Rok, ki je bil vodja organizacije. Opozoril nas je, da naj se pazimo travnikov, kjer se še vedno pase govedo. Da naj se pazimo bikov! Še posebej, če ubiramo bližnjice preko pastirjev. Obesil je štartno listo. Eni so štartali kmalu, drugi precej kasneje. Zadnja je bila na seznamu naša skupina A, Močeradi. Prvič so šli sami na pot, niso bili v družinski ekipi, v spremstvu staršev. Naše Č-jevce sem špikala, kakšno ime so si izbrali. In kaj so si izbrali? Naravna rast zajcev na neskončnem travniku brez bolezni in drugih škodljivcev. Rok je kasneje pri vpisovanju ekipe napisal samo Naravna rast.
Potem pa štart. Ime naše skupine je bilo Veter v laseh. Tekmovali smo v kategoriji E, kar pomeni nad 40 let. Člani pa smo bili Kristina, dve Alenki, Mojca in Matjaž. Matjaž in Kristina sta se ogrela za zemljevid, Kristina za kompas, Mojca za dvigovanje električnih pastirjev s komolcem, Alenka za spodbujanje teka, druga Alenka pa za nošenje ene zelo lepe marele (goba) v desni roki ter skakanje čez potok, pri čemer smo jo vsi posnemali. Izkazalo se je, da je bil most približno 50 metrov naprej. 

Prvo kontrolno točko smo takoj našli. Šli smo sicer okoli ene njive in tudi skozi en pašnik, se spomnim dvigovanja nekih električnih žic. Potem pa je Kristina pravilno ocenila, da je kontrolna točka pod cerkvijo, gladko povedala vse tri ali štiri planinske rožice in smo šli na dvojko, ki pa je nismo in nismo mogli najti. Iskala jo je že naša prva skupina E: Mladi seniorji, naša ekipa Č (s tistim dolgim imenom) in nazadnje je prišla še ekipa E, Pazi kamen. Okoli K2 smo plesali ples, kot mačke okrog vrele kaše. Drug z drugim znotraj skupine, z drugimi skupinami in še z dvema črnima bikoma. Vzelo nam je veliko časa. Točko je našel Blaž in hitro smo se mu vsi, ki še nismo obupali, pridružili. Pojavil se je tudi Rok in priznal, da točka ni bila pravilno vrisana.

Po točko tri smo se spustili strmo, strmo v dolino. Srečali smo se z Mladimi seniorji, ki so se že vračali s K3. Izmenjali smo nekaj besed in nadaljevali ob potoku mimo podrte koče do večjega poslopja, nad katerim smo že zagledali poskakujoče člane ekipe Pazi kamen. Hitro smo našli kontrolno točko in se odločili za variacijo "grizemo kolena". Naše telo se je zapolnilo s kisikom do zadnjega kotička. Ves čas smo sledili ekipi Pazi kamen. Pri K5 smo bili prvi, prehiteli smo Pazi kamen. Bilo je sredi gozda. Hiteli smo proti K6. Mi bolj v stilu miši, Pazi kamen pa mačke. Ocenili smo, da je ciljna cerkvica tistale tam, dobro vidna. Tekli smo čez preval, nato navzdol v dolino. Ozirali smo se za zasledovalci. Poglejmo zemljevid! Preverimo! Bomo vprašali. Smo vprašali. Pri eni hiši, ki je imela čisto posebna spodnja vrata. Na sredini portala je bil režeč se obraz z velikimi lici. Se je smejal tudi nam? Združili smo se skupaj z Jožetovimi Pazi kamen, se vsi skupaj obrnili in nazaj v breg. Šesta kontrolna točka je bila na zelo lepem kraju. Ob Marijini romarski cerkvi Stopno. Kristina je kot vedno znala brezhibno odgovoriti na vsa vprašanja. Matjaž je prijazno vprašal za pot. Postavili smo se na rob klanca, pogledali do Dolenjega Dola in šli tja, nekako direkt, s tistim potokom vred, v katerega je prva zagazila Alenka.

Kako smo bili presenečeni, ko smo ugotovili, da smo na cilj prispeli pred ekipo Pazi kamen. Veselje pa je bilo še večje ob razglasitvi rezultatov. Prehiteli smo jih! In samo za štiri točke! Morda zato, ker smo ubirali bližnjice, ali pa, ker smo tudi tekli, ali pa, ker nas je bilo pet v skupini (to pomeni dodatne točke), oni pa samo štirje. Kakorkoli že, obe ekipi sta bili dobri. Običajno nas Pazi kamen premaga, zdaj pa se je nam nasmehnila sreča. Tudi ostale naše ekipe so bile zelo uspešne. Gamsi s tremi drugošolci v F, Močeradi v A, Puhasti samorogi v B, Slive v C …, Č so bili brez konkurence. 

Bil je lep dan. Prežet z gibanjem, drugimi sončnimi žarki, drugimi ljudmi. Hvala Roku za organizacijo. Hvala ekipi Veter v laseh. V svoji nepopolnosti in popolnosti smo uspeli sodelovati. Hvala drugim ekipam za prijetno druženje. Hvala Pazi kamen, da smo si za petami iskali kontrolne točke in drug drugega spodbujali z vrvico pajčevine.

Alenka Gabrovšek za PD Borovnica, mladinski odsek