Po različnih dosedanjih dosežkih (Manaslu (8163 m), Mont Blanc (s turnimi smučmi), Matterhorn, Breithorn, Klimanjaro, Ararat, Dolomiti, itd.) so se želje Borovničana Jureta Škrbca po nadaljnjih himalajskih vzponih še bolj intenzivirale. Kot pravi sam, te gore in višine preprosto zasvojijo in želiš dlje, višje, hitreje … Tako je padla odločitev za eno izmed tehnično najbolj zahtevnih ter močno izpostavljenih gora, Ama Dablam. Zaradi dolgoletne želje po istoimenski gori se je mednarodni odpravi pridružil tudi izkušeni Nejc Švigelj iz Ohonice (dosežki: Aconcagua (6961 m), Matterhorn, Breithorn, Eiger, Kilimanjaro itd.).
Čas priprav je bil zahteven za oba posebej – vsak teden vzpon na 2 ali 3 dvatisočake, 2 do 3-krat tedensko fitnes, vmes pa kolo in tek. Prednost so bili vzdržljivostni treningi ter vaje za moč. Ama Dablam namreč ni tipična »pohodniška« gora, pač pa zahteva plezanje ter neskončne strme vzpone s pomočjo žimarja.
Pa je prišel oktober 2025, ko sta se Jure in Nejc kot edina Slovenca v odpravi odpravila z beograjskega letališča najprej proti Dubaju in nato do Katmanduja, Nepal. Tam ju je že čakal predstavnik agencije Snowy Horizont, preko katere sta se udeležila odprave. Ekspedicijska skupina je štela skupaj štiri člane odprave plus šerpe in podporna skupina, ki je delovala v baznem taboru.
Po formalnostih (izdaja dovoljenja za odpravo) so se še isti dan pristanka v Kathmanduju odpravili na celonočno vožnjo (hitra cesta je bila namreč poškodovana od številnih zemeljskih podorov) do letališča Ramechhap, od kjer smo leteli v Luklo. Tam so isti dan pričeli s trekingom do baznega tabora pod Ama Dablamom, ki je trajal 4 dni. Bazni tabor je situiran na vznožju gore na višini 4600 m, ki je bil v času dostopa brez snega (snežna meja je bila na cca 5000 metrov).
Treking pot vključuje Luklo, Phakding, Namche Bazar, Khunde, Khumjung, Phortse, Pangbochem DIngboche in Ama Dablam bazni tabor.
V baznem taboru je kot ponavadi in po izkušnjah Jureta in Nejca na teh odpravah življenje počasno, »leno«, dolgočasno in rutinsko, vsak dan zajtrk ob 8.00 (prejšnji dan pri večerji si izbereš, kaj bi – možnosti pa so skoraj neomejene glede izbire hrane), kosilo ob 13.00 (ni možnosti izbire, a hrana je prvovrstna – od stejkov, pizz, testenin, riža, sveže zelenjave, pečenega krompirčka, pudinga za sladico itd.) in večerja ob 19.00. Vmes si lahko v jedilnem oziroma bivalnem šotoru (kjer so fotelji, ogromna miza, grelci, skratka udobje, ki si ga zaslužiš v takšnem okolju in na takšni odpravi) postrežeš skoraj s čimerkoli (številni čaji, kave, napitki, sladki/slani prigrizki ipd.).
Glavna stvar baznega tabora pa je čakanje na vremensko okno. Najprej čakanje za vreme za »aklimatizacijsko rotacijo« in seveda na »summit push« (zaključni vzpon na vrh).
Rotacija laično pomeni, da se povzpneš počasi in kontrolirano na višja mesta gore – na mesta, kjer so postavljeni šotori za nočitev / počitek – t. i. višinski kampi, s čimer se aklimatiziraš (prilagodiš telo na višino). Ama Dablam ima 3 višinske kampe, poimenovani Camp1 (ki leži na višini 5800 m), Camp2 (6100 m) in Camp3 (6400 m).
Do njihove prve in edine rotacije je bilo treba počakati dva dni od prihoda v bazni tabor, kar pa je tudi lepo sovpadalo s potrebnim časom počitka po prihodu v bazni tabor (da se je telo privadilo na višino bivanja na 4600 m). Prva rotacija je bila vzpon na C1 (5600 m), spanje na tej višini in naslednji dan vzpon preko Yellow Towerja (najzahtevnejši del gore) do C2, kjer so imeli uro do dve počitka in nato spust nazaj do baznega tabora. Omenjena rotacija je bila po Juretovih besedah tako psihično kot fizično izjemno naporna, saj so se prvič na tej odpravi srečali z navpičnimi stenami (v povprečju 80–85 % naklona). "Na tej poti se je tudi že poznala velika sprememba višine – pojavljali so se prvi manjši glavoboli, neskončno dolge noči v šotorih – spanja ni bilo veliko, namreč. Na teh višinah je spanje prekinjen proces in gre po večini za premetavanje in čakanje na jutro ter z njim na vroč črni čaj in musli. Ostalo vmes pa dih jemajoči razgledi, vroče (tudi na višini 6100 m bi človek želel biti v japonkah, kratkih hlačah in kratki majici."
Po opravljeni rotaciji v baznem taboru niso dolgo počivali, namreč napočilo je edino (kasneje je prišla huda vremenska motnja) vremensko okno že čez 2 dni. "Na summit push smo tako odrinili 24. oktobra 2025 po zajtrku, in sicer najprej do C1, kjer smo prespali ob skromnem kosilu (jabolko, dve čokoladici in sladek biskvit) ter večerji (kuhan riž z zelenjavo). Drugo jutro pa smo po skodelici čaja ter za pest velik obrok muslija odrinili na C2, kjer smo najprej postavili šotor, v katerem se nas je kasneje gnetlo in počivalo 5 oseb (šotor pa za 3 osebe). Po toplem obroku (testenine z zelenjavo) smo se oblekli v višinske čevlje in obleke (izredno debele puhaste jakne in hlače oziroma kombinezoni) ter nekako skušali počivati do 21.00, ko je sledil pričetek zaključnega vzpona preko C3 direktno na vrh Ama Dablama." Nejc je na žalost zaradi zdravstvenih težav moral odstopiti na C3 (6400 m), Jure pa je s svojo šerpo Tenzijem nadaljeval do vrha, kamor je uspešno prišel 26. oktobra ob 7:45 uri po Nepalskem času.
Na vrhu Ama Dablama so bile, kot opisuje Jure, razmere mešane: razgledi in sonce ter jasno nebo kot v pravljici, a močni sunki vetra ter krepak minus kot v nočni mori. Vse je ledenelo – obleke, nahrbtnik, vsak centimeter kože, ki je bil izpostavljen ...
Sledil je, na podlagi Juretove lastne odločitve, takojšen direkten spust v bazni kamp, kamor sta s sherpo prišla ob 20. uri zvečer. Na vprašanje, zakaj takšna odločitev, Jure pove: »Želel sem si svojega lastnega šotora, vzmetnice v slednjem in vroče juhe z rezanci ter spanja. Telo je bilo uničeno od utrujenosti in neprespanosti. Iz naše ekipe sem bil prvi v baznem taboru, prvega so-člana sem videl šele naslednji dan pozno popoldan – vsi ostali člani so se namreč odločili počivati (nočitev) med sestopom do baznega tabora na enem od višinskih taborih (C2).«
Drugi dan po sestopu so se odpravili z gore ter opravili še zadnji del trekinga, ki je trajal dva dni. "Vreme tokrat ni bilo na naši strani – sledile so snežene plohe, zaradi katerih so ljudje obtičali v višinskih kampih še dva dni in evakuacija ni bila možna ter nižje deževni nalivi. Vreme je zagodlo tudi letališču v Lukli, saj so bila vsa letala »prizemljena« 5 dni in tako nismo mogli nazaj v Kathmandu, zaradi česar smo bili primorani vzeti posebne džipe, s katerimi smo zelo stresno potovali točno 30 ur (neprestano – dnevna in nočna vožnja) do našega hotela – a uspešno: ujeli smo namreč letalo za domov za zgolj nekaj pičlih ur."

Jure Škrbec in Rok Mihevc

Predstavitev ekspedicije bo v soboto, 13. decembra 2025, ob 18. uri v večnamenski dvorani Osnovne šole dr. Ivana Korošca Borovnica.