Od kje tvoja ljubezen do floorballa? Kakšni so tvoji začetki?
Začel sem v tretjem razredu, ko so še vedno prenavljali osnovno šolo po požaru. Spomnim se, ko me je sošolec Matej Korošec povabil na trening, to sem povedal tudi doma. Na treningu sem imel obute copate, trener me je takrat malo čudno pogledal ... Prvih par let nismo imeli nobene tekme, ker tega ni nihče igral. Spomnim se tudi, da sem bil na treningih vedno izbran zadnji, nihče me ni hotel v ekipi. Ko nas je prevzel Tadej Bizjak, so treningi prišli na strožji in višji nivo. Veliko me je naučil. Kasneje nas je treniral Anže Pristavec, pod katerim smo izpopolnili taktiko igre in smo zmagovali kot po tekočem traku. Z nami je ostal do mladinskih selekcij. Pri 14 letih sem začel igrati tudi za člane, s katerimi smo na moji poti trikrat postali državni prvaki in se z mladinsko reprezentanco uvrstili tudi na svetovno prvenstvo v Hamburgu. S člansko ekipo pa smo se na domačih kvalifikacijah po večkratnih poskusih končno uvrstili na svetovno prvenstvo na Švedsko. 

Kdaj si začutil, da bi floorball lahko postal del tvojega življenja in ne samo športna rekreacija?  
V času, ko nas je prevzel Anže, je prišlo do upada članov zaradi pomanjkanja interesa. Takrat smo ostali le tisti, ki smo v floorballu videli nekaj več, med drugim je to tudi ekipni duh. Postali smo in še vedno smo zelo dobri prijatelji, ki smo se družili tudi izven te športne dejavnosti. Vedno mi je v ospredju dobro vzdušje v ekipi, zato mi je to dalo zagon in veselje do ekipnih športov, kar floorbal je.  

Kdaj pa se je vnela želja po tujini? 
S člani smo večkrat sodelovali na mednarodnem floorball turnirju na Češkem v Pragi, kjer občuduješ najboljše ekipe in si predstavljaš sebe na njihovem mestu. Tam res vidiš čisto drug nivo igre in fizično pripravljenost igralcev. V Pragi pa je že treniral Borovničan Luka Časar, ki me je priporočil kot dobrega igralca ekipi Sparta, ki slovi kot kvalitetna ekipa na Češkem. Tam je floorball res dobro razvit in je priljubljen šport takoj za nogometom, tudi na polprofesionalni ravni. Navezal sem stik s klubom, da bi nastopal na mednarodnem mladinskem tekmovanju, nakar so mi res dali priložnost, da sem pokazal svoje znanje. Po končanem turnirju mi je vodstvo ponudilo igranje za mladinsko ekipo Sparte, vendar sem bil še dijak 3. letnika Vegove gimnazije in po posvetu s starši smo se odločili, da odhod na Češko preložimo za eno leto. Kljub temu pa sem na začetku 4. letnika mesec in pol igral za mladinsko ekipo.  

Kakšni občutki so te prevevali, ko so tudi v tujini prepoznali tvoj talent? 
Kamorkoli sem šel, sem dal vse od sebe, da sem zadostil pričakovanjem drugih in s tem tudi svojim željam. Ker ne prenesem poraza, sem bil vedno trdno odločen, da bom nekoč le postal del dobre ekipe in ne bom le menjava. Prepoznavnost mojega talenta mi je le še dodatno povečala motivacijo biti še boljši.  

S kakšnimi uspehi se lahko pohvališ v tej ekipi Sparte? 
Prvo leto prihoda sem se še malo lovil, kasneje pa sem vstal kot feniks iz pepela, saj sem na vsaki tekmi zadel vsaj gol in sem ligo končal s 30 goli kot najboljši strelec ekipe. Takrat smo kot ekipa tudi prvič prestopili prag četrtfinala in se uvrstili v polfinale najvišje češke državne lige. Po uspešni sezoni sem precenil svojo kvaliteto, kar je privedlo, da sem bil slabše pripravljen v novi. To mi je dalo precejšnjo šolo za igranje kasneje. Kot ekipa smo vseeno dvignili nivo in smo prvič končali na tretjem mestu državne lige. Po covidu smo dvakrat zapored prišli še v finale češkega pokala. Ligo sem končal med top 10 strelci, naš napad je veljal za najboljši napad v ligi.  

Kot si že rekel, si imel najprej v mislih končanje šole. Kako si združil študij s floorballom in kasneje službo v Pragi? 
Da je šola na prvem mestu, mi je bilo privzgojeno od staršev, ki so si prizadevali, da bi šolo uspešno končal. Kar sem seveda jo. Študiral sem računalništvo v Pragi na Unicorn college, kjer sem pridobil osnove programiranja, nato pa se v času korone posvetil še magistrskemu študiju in ob študiju tudi začel s prvim delom. Moj dan je bil zelo discipliniran, saj sem moral do začetka treninga dokončati vse obveznosti, vključno z gospodinjskimi opravili, saj sem živel sam. Sem pa na trening vedno šel z veseljem, saj sem si takrat spraznil polno glavo študijskih in službenih stvari.  

Znan si po svoji dobri volji in želji po enotnosti v ekipi ... 
To sem si vedno želel, da ekipa deluje enotno in k temu sem si prizadeval tudi pred vsakim treningom. Da preden prestopiš prag garderobe, v ospredje postaviš interese ekipe, ne svojih težav in problemov. Vedno sem spodbujal ostale člane k dobri volji in pozitivnosti. Prepričan sem, da je tudi to ključ do uspeha.  

Kako so Slovenca sprejeli Čehi? 
Na začetku si seveda tujec in najprej je bila velika ovira jezik. Na srečo sem se povezal z članom ekipe, ki me je spodbujal in mi pomagal pri vključevanju v življenje na Češkem. S tem se tudi povezal z ekipo in z vsakim letom sem postal

Kako pa si se spopadal z novim jezikom? 
Še pred odhodom na Češko sem se naučil nekaj osnovnih besed. Bil sem zelo zavzet in samoiniciativen za učenje češčine, vedno sem našel priložnost za učenje, tudi na primer na javnem prevozu, reklamnih panojih ... Malo sem bil tudi “prisiljen” k govorjenju v češčini, saj sem imel v prvem letu sodelavca v skladišču, ki ni znal niti ene besede v angleščini, kar je izrazito pripomoglo k hitremu učenju češčine. Na srečo sta si slovenščina in češčina podobni, saj izhajata iz skupine slovanskih jezikov.  

Kakšno pa je bilo življenje na Češkem? Kakšni so ljudje? 
Tempo življenja je na Češkem res hiter. Javni prevoz je dobro organiziran in poceni, imajo namreč tako metro kot tramvaj in avtobusni prevoz. Letna karta za vse to je pičlih 120 evrov. Izpostavil bi tudi dosegljivost katerekoli storitve, ki jo potrebuješ. Moj prvi vtis je bil, da npr. zaposleni v gostinstvu niso bili preveč gostoljubni do nas tujcev, čeprav smo se trudili govoriti njihov jezik.  

Na Češkem si živel 7 let. Kako je bilo z domotožjem? 
Na začetku je bilo seveda zelo težko. Vsakič, ko me je kdo od domačih obiskal, sem se vprašal, ali mi je tega treba bilo. Vendar je ljubezen do floorballa vedno pretehtala, seveda z razumevanjem moje družine in punce Klare. Ob tej priložnosti se bi jim rad zahvalil za izkazano podporo in zaupanje.  

Glede na to, da si kar nekaj let posvetil floorballu v tujini, si se verjetno težko odločil za prihod domov. Kdaj je dozorela ta odločitev oz. kaj je privedlo do tega, da si se odločil za zaključek igranja na višji ravni tega športa? 
Začetni ogenj je z leti usihal in tudi uspehi ekipe niso sledili mojim željam. Sčasoma sem pretehtal, da je bila nagrada za investiran čas premajhna. Spremenile so se tudi moje vrednote in čas je bil, da sem se vrnil v domači kraj, kjer si bom ustvaril dom in družino.  

Zaradi katere stvari ti je bilo najtežje zapustiti Prago? 
Najprej seveda zaradi ljubezni do floorballa in igranja na najvišji ravni, drugo pa zaradi prijateljskih vezi, ki smo jih spletli v sedmih letih s številnimi soigralci in postali pravi prijatelji. Z njimi smo še vedno v stikih in se bomo tudi v prihodnje še srečevali. Tudi jaz sem še vedno dobrodošel pri njih.  

Pa je kaj možnosti za vrnitev? 
Mislim, da res ne, čeprav bi globoko v sebi še igral na takem nivoju in takšne pobude prihajajo tudi iz ekipe Sparta. Se bom pa vseeno z borovniško ekipo trudil dosegati najboljše rezultate, prav tako z reprezentanco. Prav kmalu namreč odhajamo na svetovno prvenstvo na Švedsko.  

Kakšne nasvete bi dal mladim igralcem, ki si želijo iti po podobni poti kot ti? 
Kot sem že omenil, se mi zdi najbolj pomembno, da nikoli ne odnehaš slediti svojim sanjam. Najpomembnejši nasvet bi bil, da nikoli ne obupajo. Morajo biti potrpežljivi, vztrajni in pripravljeni na izzive, ki jih prinaša šport. Poleg tega je pomembno, da so odprti za nove priložnosti, kot je igranje v tujini, kjer se lahko razvijejo in pridobijo nove izkušnje. Prav tako je ključno, da igralec pozitivno vpliva na ekipo in vzdušje v njej, saj je dober timski duh temelj uspeha. 

Rok Mihevc