Dolgoletno tradicijo je resda za eno leto prekinil lanski žledolom in pa močno opešano ŠD Žaba Bistra, ki je botrovalo prejšnjim trinajstim pohodom, da pa dobro utečeni in predvsem izvirni pohod ne bi utonil v pozabo, je za delo tokrat poprijela ekipa Turističnega društva Borovnica in skupaj s Konjeniškim društvom Vrhnika poskrbela za njegovo štirinajsto nadaljevanje. Sonce se je navedenega sobotnega jutra komajda skobacalo izza obronkov Planine, ko je strumna četica že zakorakala mimo obrambnih zidov nekdanjega bistrškega samostana proti meniševski planoti. Obsežno razdejanje levo in desno od poti je še vedno pričalo o lanski katastrofalni ledeni ujmi, kateri so utekle zgolj Galletove severnoameriške, stoletne duglazije. A prav hitro je bil mimo obnovljeni križ nad Lazami in noge pohodnikov so že stopale proti Trebelniku s katerega se odpira razgled čez Barje in Menišijo. Prek Zavrha in Pokojišča je brila neizprosna burja, pred katero nas je otel predsednik krajevne skupnosti, ko je velikodušno odprl vrata brunarice. Krajši počitek in že smo jo ubrali po planinski poti proti Kožlješkemu logu, kjer je mestoma lomastil viharni veter ter čez pot nametal velike hoje. Idilični dolinici, ki jo je izoblikovala bistra Otavščica, je sledil še daljši vzpon proti Kožljeku, ki pa ga je bilo precej lažje zmagati, saj je na drugi strani, »pri Žnidarjevih« že čakalo toplo kosilo. Domačini so nas prijazno popeljali tudi na ogled vaške cerkvice sv. Ane, ki je bila bržkone zgrajena v istem času kot pokojiški sv. Štefan. Nadaljnjo pot skozi Stražišče, Gorenje Otave, Župeno, Beč, Kržišče in Pikovnik, s krajšim postankom v starodavni cerkvi sv. Andreja, ki pa je v času kartuzije sodila pod Loško gospostvo, je žal narekoval dolgočasni asfalt. Preval med Avšnikom in Novaško goro je naznanil konec vzpona ter počasni spust proti Barju, ki nas je nato vodil mimo rakitniškega jezera, pa čez polje in obširne kamniške gozdove vse do Prevalja pod Žalostno goro, kjer smo se pri Nani okrepčali pred zaključno etapo – barjansko ravnico. Pogledi so na teh zadnjih kilometrih slabih dvanajst ur trajajočega podviga še zadnjič nostalgično objeli prehojeno pot po hribovju, ki objema borovniško dolino, in že smo bili na izhodišču poti, v Bistri. V prijetnem ambientu gostišča so udeleženci prejeli medalje, kot priznanje za opravljeni podvig, med njimi tudi nesporni rekorder, ki do sedaj ni zgrešil še niti enega pohoda – Bojan Miklošič. Žuljem in otiščancem navkljub so bili navzoči enotni, na svidenje na jubilejnem pohodu prihodnje leto!

Damjan Debevec, Foto: DD