Pravijo, da se nad Begunjami vzpenja vrh, s katerega je najlepši pogled na gorenjsko ravnino in gore. V PD Borovnica smo sklenili, da ga obiščemo.

9. februarja smo se zbrali na železniški postaji in se odpeljali v Begunje na Gorenjskem. Po uvodnem pozdravu in predstavitvi ture, smo se vzpeli po Petrovi poti, ki vodi bolj ali manj strmo v gozd. Označena je s Petrovim ključem. Pri kapelici križevega pota smo si na ravnem malce odpočili. Čakala nas je še zadnja strmina in že smo bili pri cerkvi svetega Petra. Res se nam je ponudil čudovit razgled na kraje, ki so posejani po gorenjski ravnini, na Blejsko jezero, v daljavi pa na zasnežene gore. Privoščili smo si manjši prigrizek. Obiskovalcev je bilo veliko, večinoma so jih spremljali njihovi štirinožci. Lahko bi se reklo, da smo imeli pasjo razstavo na prostem.

Nadaljevali smo mimo Sankaške koče, pa malce gor in malce dol mimo lovske koče, ki so jo postavili na razglednem »platoju«. V prijetnem klepetu smo hitro dosegli 1122 metrov visok razgledni Smokuški vrh. Kakšen meter od skalnega roba je postavljena klopca, s katere lahko opazujemo prostranstvo, ki ga omejujejo zasnežene gore. Naša skupina se je umaknila na varnejši del v objem dreves in uživala v dobrotah iz nahrbtnikov. Na posameznih drevesih so postavljene ptičje valilnice. Na eno so pohodniki obesili hrano za ptice. Okoli nje se je zbralo manjše število siničk, ki so previdno priletele po kakšno zrno. Prav prijetno jih je bilo opazovati.                                                    .  

Ob povratku smo imeli pri Sankaški koči daljši postanek saj se otroci niso mogli upreti toboganom in so si res dali duška. Tudi pri cerkvi, katero v zapisih omenjajo že v 14. stol., smo se še malo ustavili. V tistem času je dajala zavetje bežečim pred Turki, pa tudi romarje je sprejemala. Vrata so bila odprta. Nekateri smo si jo ogledali …obledele freske, katere je zob časa že načel, zanimiva stebra in strop…. še nekaj korakov okrog cerkve do kapelice, ki stoji za cerkvijo. Pred njo mreža pokriva brezno, ki vodi v jamo, katera naj bi imela po ljudskem izročilu zdravilno moč, s podzemnim rovom pa naj bi bila celo povezana z gradom Kamen.

Še spust po strmi potki prepredeni s koreninami in že smo bili na izhodišču. V krogu smo si povedali, kaj nam je bilo najbolj všeč in se do naslednjič poslovili.  

Hm, pomlad se bliža… le kam jo bomo mahnili naslednjič?

Za MO PD Borovnica zapisala Tatjana Pečlin