Nada Vene (rojena Mali) letnik 1979, kajakašica na divjih vodah, dvakratna olimpijka - Sidney 2000 (Avstralija) in Atene 2004 (Grčija)
Letošnje leto je za slovenske športnike še posebej pomembno,
saj se bodo poleg številnih domačih in mednarodnih tekmovanj udeležili tudi olimpijskih
iger v Tokiu na Japonskem. Največjemu športnemu
dogodku se je pridružil tudi Olimpijski komite Slovenije in organiziral potovanje olimpijske bakle po
vseh 212 slovenskih občinah. V Borovnico so jo borovniški športniki iz Logatca pripeljali
z vlakom. Po krajši slovesnosti na železniški postaji, so jo skupine tekačev po
Barju ponesle do gradu Bistra, kjer je baklo prevzela občina Vrhnika. Prva
nosilka za Borovnico je bila nekdanja vrhunska športnica, kajakašica Nada Vene.
Športna pot Nade Mali, por. Vene, se je pričela že v osnovni šoli dr. Ivana Korošca, kjer je ob rednih urah telovadbe, obiskovala še ure telovadbe v domu TVD Partizan pod budnim očesom vaditelja Toneta Žerjava. V družini je oče Martin kmalu prepoznal talente svojih otrok in jih skupaj z mamo Ireno usmeril v šport. Nado in mlajšo sestro Jano v veslanje, najmlajšega Grego pa v košarko, ki jo je tudi sam v mladosti aktivno igral na Ježici.
Nadin vsakdan je tako postal zelo naporen že v osnovni in kasneje srednji šoli, vsakodnevni treningi in tekme na domačih in tujih brzicah. To je terjalo mnogo odrekanja in usklajevanja šolskih in drugih obveznosti. Dobro delo pa se je kmalu pokazalo v rezultatih. Med prvimi odmevnejšimi, je bilo tretje mesto na državnem mladinskem prvenstvu v spustu leta 1996. Leto kasneje je med mladinkami posamezno dosegla drugo mesto, na evropskem prvenstvu pa ekipno tretje mesto. Še istega leta je med članicami v slalomu dosegla tretje mesto. Vseskozi je nastopala kot članica Kajak kanu kluba Tacen, njena trenerka pa je bila Živa Cankar. Največji dogodek in sanje vsakega športnika pa je nastop na olimpijskih igrah. Nadi se je ta želja prvič uresničila, ko je kot debitantka nastopila na igrah v Sidneyu leta 2000
Športna pot Nade Mali, por. Vene, se je pričela že v osnovni šoli dr. Ivana Korošca, kjer je ob rednih urah telovadbe, obiskovala še ure telovadbe v domu TVD Partizan pod budnim očesom vaditelja Toneta Žerjava. V družini je oče Martin kmalu prepoznal talente svojih otrok in jih skupaj z mamo Ireno usmeril v šport. Nado in mlajšo sestro Jano v veslanje, najmlajšega Grego pa v košarko, ki jo je tudi sam v mladosti aktivno igral na Ježici.
Nadin vsakdan je tako postal zelo naporen že v osnovni in kasneje srednji šoli, vsakodnevni treningi in tekme na domačih in tujih brzicah. To je terjalo mnogo odrekanja in usklajevanja šolskih in drugih obveznosti. Dobro delo pa se je kmalu pokazalo v rezultatih. Med prvimi odmevnejšimi, je bilo tretje mesto na državnem mladinskem prvenstvu v spustu leta 1996. Leto kasneje je med mladinkami posamezno dosegla drugo mesto, na evropskem prvenstvu pa ekipno tretje mesto. Še istega leta je med članicami v slalomu dosegla tretje mesto. Vseskozi je nastopala kot članica Kajak kanu kluba Tacen, njena trenerka pa je bila Živa Cankar. Največji dogodek in sanje vsakega športnika pa je nastop na olimpijskih igrah. Nadi se je ta želja prvič uresničila, ko je kot debitantka nastopila na igrah v Sidneyu leta 2000
in zasedla 17. mesto. Žal pa v vrhunskem športu
brez poškodb ne gre, leta 2001 si je poškodovala ramo, izpustila celotno tekmovalno
sezono 2002 in se ponovno vrnila leta 2003. To leto je osvojila državni naslov
med članicami, na svetovnem prvenstvu v Ausburgu v Nemčiji pa je bila enajsta,
s čimer si je priveslala nastop na olimpijskih igrah v Atenah 2004. Tam je bila
glede na rezultate tega leta, celo med kandidatkami za medaljo, vendar pa je zaradi
večje napake na progi, zasedla 19. mesto.
Pot vrhunske športnice je končala leta 2006, dokončala študij na Fakulteti za šport v Ljubljani in kot profesorica telesne vzgoje poučuje na Osnovni šoli Milana Šušteršiča v Ljubljani. Ustvarila si je družino, uživa v poklicu, svoje znanje in bogate izkušnje pa prenaša na mlade. V prostem času rada kolesari, jadra na deski, sprošča pa se tudi s kitajsko borilno veščino (kung fu).
Pot vrhunske športnice je končala leta 2006, dokončala študij na Fakulteti za šport v Ljubljani in kot profesorica telesne vzgoje poučuje na Osnovni šoli Milana Šušteršiča v Ljubljani. Ustvarila si je družino, uživa v poklicu, svoje znanje in bogate izkušnje pa prenaša na mlade. V prostem času rada kolesari, jadra na deski, sprošča pa se tudi s kitajsko borilno veščino (kung fu).
Franjo Modrijan