Sredi septembra smo se pohodniki inPlaninci (PZS – Odbor Planinstvo za invalide) zbrali v Borovnici in se odpravili na pohod pod vodstvom domačinov: daljši pohod je vodil Sašo Dreven, krajšega pa Miha Susman.
Na daljšo pot, na 729 m visok hrib Planina nad Borovnico, smo se odpravili izpred železniške postaje, šli mimo železniške čuvajnice 666 in se začeli vzpenjati po Češnjevi poti. To ime je dobila, ker je bilo to pobočje včasih polno divjih češenj, ki so hrib spomladi krasile s čudovitimi belimi cvetovi, vse do leta 2014, ko jih je veliko večino uničil žledolom. Kmalu zatem je prišla pobuda župana in Sadjarskega društva Borovnica za zasaditev novih sadik in prostovoljcem gre zahvala, da ob poti spet rastejo nove mlade divje češnje. Učenci OŠ dr. Ivana Korošca so izdelali posebne oznake, in sicer so naslikali češnje na lesene deščice, ki pritrjene na drevesa označujejo pot na Planino nad Borovnico. Že na začetku vzpona smo imeli lep razgled na Borovnico, med drugim smo videli Dolinski most, ki mu pravijo tudi Jelenov viadukt in je vpisan v seznam kulturne dediščine.
Prepričani smo bili, da so hribčki okrog Borovnice zelo nezahtevni, a smo presenečeni ugotovili, da se bo treba do vrha kar potruditi, saj se je pot nenehno vzpenjala. Hodili smo pretežno po gozdni poti v lepem bukovem gozdu. Na vrhu, kjer je skrinjica z zanimivim žigom z motivom češenj, smo uživali v lepoti gozda. Vračali smo se po isti poti in se ustavili pri železniški čuvajnici 666, ki je znamenita in pomembna, ker je še edina od čuvajnic, ki je ohranjena v prvotni arhitekturni obliki. Številka 666 pa pomeni, da je bila 666-ta čuvajnica na železniški proti od Dunaja do Trsta. Zdaj ima status kulturnega spomenika lokalnega pomena.
Tu smo imeli pogostitev, nakar nam je gospod Štefan Ivanušec, ki stanuje v bližini čuvajnice, najprej nekaj povedal o njej, nato pa nam je razkazal muzej, ki se nahaja v tej čuvajnici. Ogledali smo si zanimive predmete, kot na primer signalne košare in še mnoge druge iz prejšnjih časov. Prijazen gostitelj nam je povedal, da so v čuvajnicah včasih živeli in delali čuvaji, ki so omogočali varen promet. V tistih časih še ni bilo telefonov in telegrafov, pa tudi signalizacija tehnično še ni bila razvita.
Od tu smo se podali do tematskega parka in spominske poti po dediščini ostankov borovniškega viadukta,zgrajenega v daljnem letu 1856, ki je bil do leta 1941 del železniške proge Dunaj–Trst. Še dolgo časa po gradnji je bil slaven kot največji premostitveni objekt v Evropi. Ker je bil leta 1944 že zelo poškodovan, so po vojni progo preusmerili na obrobje borovniške doline. Spominj nanj je danes še edini njegov steber, ki je zdaj tehniški spomenik. Viadukt je simbol Borovnice, ki ga ima tako v grbu kot na zastavi.
Pot nas je dalje vodila do razgledne točke nad Borovnico in mimo stare železniške postaje do cilja, lovskega doma.
Krajši pohod pod vodstvom Mihe Susmana je krenil iz centra Borovnice do vasi Laze nad Borovnico, do obronkov ljubljanskega barja in od tam do lovskega doma.
Tu sta se srečali obe skupini in vsi skupaj smo se družili in veselili ob dobri jedači in zvokih glasbe. To druženje je bilo kot zahvala slepih in slabovidnih pohodnikov spremljevalcem. Program je odlično potekal v organizaciji družine Dreven. Imeli smo se izredno lepo, le čas je prehitro minil. Ostali pa so lepi spomini.

Marija Metlika