Letos mineva petinosemdeset let igranja nogometa v
borovniški kotlini, ki je dodobra zaznamovalo športno in kulturno življenje v
kraju. Od skromnih začetkov do danes se je na igriščih in ob njih izmenjalo
veliko igralcev in njihovih privržencev. Do začetka druge svetovne vojne so pod
različnimi imeni društev (Zarja, Krim, Viadukt), nastopali in igrali tekme z
ekipami bližnje okolice (Vrhnika), večinoma pa z ekipami iz krajev ob
železniški progi med Ljubljano in Rakekom, (Logatec, Slivnica Cerknica in Javornik
Rakek). Posebno so bila zanimiva srečanja z nogometaši Rakeka. Ta klub ima zelo
bogato zgodovino in urejen arhiv (ustanovljen je bil leta 1926). Zanimiv je zapis
s tekme leta 1939 v Borovnici: "Borovničani so
premagali Rakovčane z rezultatom 5 : 0, tekmo je sodil igralec Javornika
Pičulin na »obojestransko jezo«, poleg neugodnega rezultata pa so izgubili še
žogo, zato je upravni odbor sklenil, da se nemudoma nabavi nova, izgubo pa bo
moral kriti odgovorni funkcionar kluba."
Takoj po drugi svetovni vojni je bilo na Dolu zgrajeno novo
igrišče, ki so ga pomagali graditi nemški ujetniki. Mreže so bile iz jeklene
žice, tako da je ob vsakemu doseženem golu zvok glasno odmeval po dolini. Les
za gole so prispevali domačini, opremo (žoge, kopačke, drese) pa so igralci v
glavnem kupovali iz lastnih sredstev. Za organizacijo v klubu je skrbel takratni
študent Pavle Zrimšek. V ekipi je nastopal tudi Nemec Gustl Beecman, ki se je
poročil z dekletom iz Bistre in preselil nazaj v Nemčijo.
Ekipa se je z leti spreminjala in dopolnjevala, v sezoni
1947/48 pa prvič nastopila v ligaškem tekmovanju Medobčinske nogometne zveze
Ljubljana skupaj z moštvi iz Ljubljane: Krim I., Miličnik, Enotnost I., Železničar,
Št. Vid in Medvode. Ob koncu štiridesetih in v začetku petdesetih let je v
domačem moštvu nastopal tudi kasnejši predsednik Izvršnega sveta republike
Slovenije Stane Kavčič (v mandatu 1968–72). Po letu 1950 je društveno življenje
v kraju zelo zaživelo, ustanovljeno je bilo društvo TVD Partizan, nogometaši pa
so nekaj let nastopali kot njegova sekcija. Odmevnejši rezultat so dosegli v
sezoni 1956/57, ko so nastopili v notranjski skupini NPL skupaj z moštvi
Svoboda Ljubljana, Javornik Rakek, Usnjar Vrhnika, Slivnica Cerknica in
Partizan Logatec.
V obdobju 1965/67 so igrali v Barjanski ligi (Vrhovci, Log, Notranje
gorice, Vnanje gorice, Real Ljubljana) in
tudi zmagali, največji uspeh so dosegli v sezoni 1975/76, ko so postali prvaki
1. razreda NPL in se uvrstili v višji rang. Zaradi znanih »Portoroških sklepov«
v tej elitni skupini niso nastopili. Poleg članov so to sezono nastopali tudi
mladinci in pionirji. Po reorganizaciji tekmovalnega sistema so vrsto let
nastopali v Občinski nogometni ligi Vrhnika. V tej ligi sta poleg njih nekaj
sezon nastopali tudi moštvi Liko in Fenolit. Po letu 1990 pa beležimo nastope v
2. MNZ Ljubljana (sezone 1995/98 in 2001/03).
Po tem obdobju je delovanje nekoliko zamrlo, ponovno pa so
delo z mladimi oživili in leta 2009 ustanovili Športno društvo Borovnica, kjer
delo temelji na mlajših selekcijah igralcev. Poleg velikega pa so gojili tudi
mali nogomet, organizirali razna tekmovanja in turnirje. Velik uspeh je leta
1986 dosegla ekipa Canon na malo-nogometnem turnirju Dnevnika v Ljubljani (4. mesto).
Veliko nekdanjih igralcev seveda ni več živih, spomin nanje
ohranjajo z memorialnimi tekmami in spominskimi turnirji. Od nekdanjih uspešnih
igralcev starejše generacije pa sta med nami še veterana Ivan Žerjav (Jovo) in
Teodor Gantar (Tedi). Upokojenca, ki sta poleg službenih in družinskih
obveznosti našla čas za nogomet in več let nastopala na veteranskih tekmah. Še
vedno pa sta aktivna, Jovo se v PGD Borovnica udeležuje veteranskih gasilskih
tekmovanj, Tedi pa še aktivno deluje v Ribiški družini Barje iz Ljubljane, kjer
je bil vrsto let njen predsednik.
Več o delovanju borovniškega nogometa bo predstavljeno in
zapisano v knjigi »Stoletje športa v borovniški kotlini« in kasneje še v
brošuri ob 90-letnici.
Franjo Modrijan




