V tako lepi domovini in še lepem vremenu povrhu je težko biti doma. Da pa svoj dom še bolj cenimo, je treba iti po Sloveniji. Potrebna je le dobra družba, kar pa pri nas seniorjih/seniorkah sploh ni problem. Odločili smo se, da gremo tokrat na potep na Kras/Goriška brda na pršut in močno vino in sir ... Ker smo kulturni ljudje, smo obiskali temu primerne znamenitosti. Začeli smo s Kostanjevico na Krasu, zadnje počivališče francoskega kralja iz rodbine Burbonov. Čudna reč, da so kar tukaj pri nas v Sloveniji ali pa tudi ne, če naj vemo, da je možakar doma zakuhal revolucijo  in je zato moral ubežati naprej na Češko, nato pa na Goriško v tople kraje z blagim podnebjem. Razlog je bila tudi kolera, ki je takrat divjala na Francoskem. Ironično je, da je samo on zbolel za to boleznijo in seveda umrl. Ko je tako ležal na smrtni postelji, je opazoval skozi okno blago gričevje z željo, da bi bil tam pokopan. Željo so mu izpolnili, to počivališče je bila Kostanjevica. Tamkajšnja vodička nam je v cerkvi vse to dosledno pripovedovala. Cerkev je med prvo svetovno vojno utrpela hude poškodbe, po drugi svetovni vojni so jo frančiškani komaj rešili pred izginotjem. Je pravi kraški biser.

Ko smo od tam odhajali, nam je vodička naročila: Imejte radi svojo domovino, Slovenijo!

Od tu se vidi proti zahodu blaga, a velika planota Cerje. Na njej kraljuje mogočni daleč vidni stolp, imenovan Pomnik miru, s katerega se vidi v lepem vremenu velik del Slovenije: morje, planine, notranjske gozdove. V daljavi zaslutiš Panonsko ravnino.

Seveda smo si ogledali ta kraj. Arhitektura stolpa spominja na inkovsko arhitekturo. 

Načrte zanj so naredili študentje za arhitekturo pod vodstvom gospoda Darka Likarja.

Umetnina je posvečena vsem braniteljem slovenske zemlje.

Napočil je čas kosila, v oštariji. Prvi vtis ni bil prijeten. Vse skupaj je spominjalo na čas izpred trideset in več let, na neko zapuščino bivše armije. Dobil sem slab občutek in nisem se zmotil. Kosilo so dvakrat podražili. Nekaj takega smo že doživeli. To je bil čas, ko smo dvakrat na dan menjali tečaj dinarja. Prešine me kar malo žleht misel: pa menda  nima na to vpliv napis na Sabotinu. Pa tako lepe kelnarce, škoda.

Po tem skromnem obedu smo odšli čez solkanski most na Sabotin, kjer je dobra okrepčevalnica s kavo in pijačo. Tu je bila stvar drugačna. Dišalo je po dobri enolončnici. Imeli so dobro vino in pivo, vse je bilo po zmerni ceni. Zgovorni oskrbnik se je rad spustil v pogovor.

Tudi praznovali smo tukaj, in sicer rojstni dan enega od pohodnikov. Bila je torta, svečke in dobre želje. Zapeli smo mu temu času in kraju primerno pesem;  Kolko kapljic … in seveda eno narodno; Pa kdo bo listje grabil, pa kdo bo praprot žel.

Sonce nas je obsevalo s svojo oranžno svetlobo. Bilo je že nizko nad italijanskim obzorjem. Pohiteli smo v tako želeno vinsko klet v vipavsko dolino k Soterju.

Bili so sredi trgatve, vendar nas je gospodar radostno sprejel. Čakala nas je mizica, obložena s tekočimi dobrotami. S kozarci, napolnjenimi s sadom trte in delom človeških rok, smo se živahno pomenkovali. Kupili smo nekaj vina.

Na Vipavsko dolino se je spuščal večer mlade jeseni. Od morja sem je vlekla topla sapa, na momente tudi hladna, kar je pomenilo, da se je poletje dokončno poslovilo. Dišalo je po morju. Na nebu so zažarele prve zvezde. Tri so se mi zdele še posebno svetle.

Spomnile so me na zvezde naših pokneženih grofov Celjskih. Tudi ti nas še čakajo.

Strogi Herman drugi, pa romantični Friderik s svojo Veroniko. Urh, čigar tilnik se baje ni nikoli skrivil in Barbara Celjska, velika ženska tistega časa … morda jih obiščemo naslednjič, morda, če dobri Bog da …

Za seniorje in seniorke,

SDS Vrhnika Borovnica

Marjan Japelj