Fran Papler se je rodil 15. 1. 1842 na Brezovici pri Kropi kot tretji od desetih otrok v kmečki družini. Učiteljsko pot je začel v Cerknici, kjer je ob poučevanju na ljudski šoli deloval tudi kot organist. V Ratečah je nato službi učitelja in organista dodal še delo cerkovnika. Po premestitvi v Polhov Gradec, kjer je preživel sedem let, je svoje poučevanje nadaljeval v Borovnici, kamor je prišel leta 1875 in v njej ostal vse do smrti. Šolska kronika navaja, da je bil »pri svojem prihodu v Borovnico jako prijazno sprejet s strelom možnarjev«.
S svojim delovanjem je kot nadučitelj, sadjar, dejaven občinski odbornik, načelnik in častni član gasilskega društva, predsednik bralnega društva, pevec, pesnik in še kaj bi se našlo, vtisnil Borovniški kotlini globok pečat. Leta 1891 je bil na deželni učiteljski konferenci v Ljubljani delegat za ljubljansko okolico, kar dokazuje, da so ga spoštovali tudi izven Borovnice.
Občinski odbor ga je imenoval za častnega občana Borovnice, o prireditvi ob 25. obletnici njegovega prihoda v Borovnico je Slovenski narod poročal takole: »V predvečer 25letnice priredilo mu je gasilno društvo v zvezi s kolesarskim društvom krasno baklado in domači pevski zbor odpel je prav ubrano nekaj pesmi. Nato poklonile so se mu deputacije tukajšnjih društev in gospod slavljenec se je za prirejene ovacije zbranemu mnogobrojnemu občinstvu ganjen zahvalil. /…/ Druzega dne izročil mu je občinski zastop prekrasno izdelano diplomo, želeč mu, da, kakor do zdaj, še v nadalje deluje mnogo let v korist šole in občine in za blagor slovenskega naroda. /…/ Ta večer je pokazal, koliko in kakih odličnih prijateljev ima g. Papler, in kako visoko ga vsi čislajo. Občinski odbor borovniški pa je s tem imenovanjem pokazal, kako se zaslužnega učitelja odlikuje. Slava takemu občinskemu odboru!«
Umrl je 15. 12. 1911 v Ljubljani, na pogrebu v Borovnici pa so se mu poklonili tudi pevci Ljubljanskega Zvona ter visokošolec in kasneje pomemben jezikoslovec in prvi predavatelj na novoustanovljeni ljubljanski univerzi dr. Fran Ramovš. Maja 1912 so mu učenci in prijatelji z zbranimi prostovoljnimi prispevki postavili spomenik in pripravili slovesnost, na kateri je življenje in delovanje velikega Borovničana orisal deželni poslanec E. Gangl iz Idrije. Učiteljski tovariš je zapisal: »Udeležba je bila jako častna. Borovniška šola z učiteljstvom, »Ognjegasci« in »Sokoli« so dali častno stražo in veliko drugega občinstva je počastilo pokojnikov spomin; posebno iz Ljubljane je prihitelo veliko pokojnikovih prijateljev. /…/ Tako je prešel ta dan, kakršnega menda še ni doživela Borovnica, vseskozi v lepem in svečanem razpoloženju. Vsa slavnost je bila prirejena čisto preprosto. /…/ To je dokaz, kako spoštuje narod svoje zveste učitelje. Narodu, ki tako ceni svoje prave učitelje, gotovo zasije lepša bodočnost.«
Po Franu Paplerju je poimenovana osrednja ulica v starem delu Borovnice, pripisujemo pa mu tudi verze, ki opisujejo našo sotesko Pekel, kamor je nadvse rad zahajal in ga občudoval. Različic je več.
Ohranjeni sta še dve njegovi pesmi, Bolno dete in Majniku. Slednja se glasi:
Kak so vendar mili, jasni
Dnevi tvoji majnik krasni!
Kdo se te ne veseli?
Cvet pri cvetu se razvija,
Radost milo v serca vliva,
Vsa narava se noví.
Tice so že iz daljave
K nam prišle nazaj v dobrave,
Da pojejo pesmice.
Gora vsa je že zelena,
Góla trata ni nobena,
Pražnji pert odeva vse!
Sèrce tužno zdaj ne plakaj,
Bolečine si ozdravljaj,
Ki te mamijo še zdaj!
Razvedruj se zdaj z naravo,
Stvarniku prepevaj slavo,
M a j n i k v a b i t e n a r a j !
Več o njegovi vzgoji posebne sorte jabolk, križani med štajerskim bobovcem in zlato parmeno, pa v prihodnji številki Našega časopisa. Sredi januarja bo namreč minilo 180 let od njegovega rojstva.
Simona Stražišar, Andrej Klemenc
