Prvič v zgodovini tradicionalnega množičnega Popotovanja po Levstikovi poti so se bili organizatorji prisiljeni ukloniti neugodnim vremenskim razmeram. Neugodnim? Vesoljna Slovenija se je v dneh okrog 8. novembra spopadala s poplavami katastrofalnih razsežnosti. Teden dni pozneje so vremenoslovci znova prav črno paberkovali, zgodnje jutranje škropljenje jim je v tem pritegnilo, a ekipe zagretih pohodnikov iz Borovnice to ni prav nič prestrašilo. Dobro uro pozneje smo se že izkrcali ob vznožju dolenjskih gričkov, ki se razprostirajo južno od Litije. A prvič ne v človeško reko. Pohodnikov je sicer bilo precej, a še zdaleč ne toliko kot pretekla leta. Deloma verjetno zaradi vremena, deloma pa tudi vsled neresnosti organizatorja, ki je na primer že drugo leto zapored menjal pohodniške kartončke. Opazno manj je bilo tudi stojnic ob poti, kar pa gre verjetno bolj pripisati povečanemu angažmaju državnih služb, zadolženih za polnjenje črne luknje, uradno imenovane proračun RS. Najsi bo tako ali drugače, sladkega dolenjskega vinca kljub kislemu poletju ni manjkalo, prav tako ne domačih sladkarij, kot je vrhunska zaseka; oboje je borovniškemu popotniku krepilo moralo za spopad z razgibano traso, po kateri se je še ne tako davno, morda pred stoletjem ali kanček več, potikal naš slavni rojak Fran Levstik. Nekateri so se zatem odločili za severno traso, ki vodi skozi Moravško dolino, znano po dobrotah tamkajšnjega društva podeželskih žena, spet drugi za južno, ki pelje pod Primskovim in nazadnje čez romarski Zaplaz. Na Čatežu nas je že pozdravljalo sonce, izza mikrofona pa naš predsednik Borut Pahor. Sledilo je zgolj še preštevanje vrst in vrnitev proti oblačni Ljubljanski kotlini.

Damjan Debevec