Avtomobile smo parkirali na prelazu Preval. V krogu smo se pozdravili in zaploskali dvema nagrajenima družinama, ki sta se največkrat udeležili naših pohodov.  Sto let je že, kar se je končala prva svetovna vojna. V spomin na  generala Borojevića,  poveljnika soške armade, so na izhodišču postavili spomenik.  V dvanajstih ofenzivah sta se v Posočju spopadli avstro-ogrska in italijanska vojska. Enajsta se je odvijala prav na Škabrijelu, ki je edini ostal v rokah braniteljev, medtem ko sta Sabotin in Sveta gora padla. Gospod Roman nam je še dodatno opisal, kaj vse so morali mladi vojaki pretrpeti na teh pobočjih, preden so našli svoj mir … le peščica jih je preživela.

Po poti miru, mimo vojaških ostalin, jarkov, kavern, smo se vzpeli na Mali vrh oziroma Veliki hrib ter nato nadaljevali proti vrhu. Ustavili smo se  na razgledišču, od koder  je čudovit pogled na dolino in oba solkanska mostova. Najbolj izstopa legendarni kamniti, čez katerega teče bohinjska proga.  Z otroki smo se splazili skozi ohranjeno topovsko kaverno in na svetlo pogledali v enem od jarkov. Čakal nas je še krajši del do vrha. Po malici smo se vzpeli na dvanajst metrov visok razgledni stolp. Sabotin, Sveta gora, za katero se je razprostirala veriga zasneženih gora, na vzhodu so se razkrivala pobočja Trnovskega gozda nad Vipavsko dolino, na jugu pa smo zaznali obrise Črnih hribov in morje, ki se je lesketalo v daljavi. Vračali smo se mimo madžarske piramide, ki so jo Madžari postavili takoj po koncu prve svetovne vojne v spomin na svoje padle prijatelje. Golih pobočij ni več … kot bi drevesa in grmičevje hoteli prekriti grozno preteklost.

Za MO PD Borovnica
Tatjana Pečlin