Letos so na Stari postaji vendarle zabrneli stroji in uredili novo kanalizacijsko omrežje, optiko, asfalt … o tem več v prispevku kolega Reharja. Na tem mestu pa bi osvetlil drugi, bolj kulturni vidik gradbenih del na območju, ki spada v zaščiteno območje borovniškega viadukta oz. pripadajočih objektov in naprav – torej tudi stare železniške postaje. Pogodbo za gradnjo slednje – postavili so jo med letoma 1850 in 1857 – je z državo sklenil veleposestnik in industrialec Jožef Kotnik z Verda. Po izgradnji obvozne železniške proge leta 1947 je bila kot postajno poslopje opuščena in sčasoma spremenjena v stanovanjski objekt, s številnimi predelavami pa je tudi skorajda povsem izgubila svoj nekdanji, značilni videz. Domneva, da se bo na tem območju ob večjih zemeljskih delih našlo tudi marsikaj zanimivega v oziru kulturne dediščine kraja, se je izkazala za pravilno. Bagri so iz zemlje potegnili lončene cevi prve borovniške kanalizacije, litoželezne cevi prvega vodovoda, prvo električno napeljavo, železniški kilometrski kamen, opečnate ornamente in podobno. Če bi bilo odvisno zgolj od občine in državnih institucij, bi vse izkopano gladko končalo na deponiji oz. Surovini, a na srečo je nad deli bdel domačin Ludvik Gantar, ki se zaveda pomena najdb za borovniško zgodovino, in je najlepše primerke rešil pred uničenjem. Zdaj se hranijo v železniški čuvajnici št. 666, kjer so na ogled vsem zainteresiranim obiskovalcem.

Damjan Debevec, foto: DD