Po sedmih letih se je na steber borovniškega viadukta vrnila ekipa planinskega društva in ga tokrat ob polni občinski podpori dokončno očistila. Finančna sredstva za temeljito sanacijo pa občina še išče.
Čiščenje stebra, nekdaj označenega s št. 21, zadnji konec tedna v novembru in prvi v decembru je bilo pravzaprav le logično nadaljevanje oziroma zaključek pred sedmimi leti pod vodstvom dr. Bogomirja Celarca pričetega projekta. Tedanje občinsko vodstvo je kmalu po prvi udarniški prostovoljski akciji močno stopilo na zavoro, prostovoljce je čez noč pričelo dajati v nič kot nestrokovne, padale so celo grožnje z ovadbami. Podobno se je godilo tudi s postopkom pridobivanja idejnega projekta in nato gradbenega dovoljenja za sanacijo stebra. Najboljša leta državnih in evropskih razpisov za sofinanciranje obnove kulturne dediščine pa so medtem ušla.
S spremembo občinske oblasti je tudi tod zavel nov veter. Ob polni županovi podpori se je na steber podala dokončat svoje delo praktično ista ekipa. Poleg dr. Celarca še Nejc Škulj, dr. Peter Svete, nekaj malega je postoril celo spodaj podpisani. Brez vrhniškega Dviga tudi tokrat ne bi šlo, saj je »friziranje« čez tridesetmetrskega velikana vse prej kot lahko opravilo. V letih od zadnjega obiska se je vrh znova ovil v košato kapo močnih brez ter drugega grmičevja, ki prav neverjetno dobro uspeva celo v tako skrajnih pogojih. Glavni cilj ekipe pa je bila razpadajoča zahodna konzola stebra, kjer so pred sedmimi leti prekinili delo. Prostovoljcem je vzelo kar dva dni, da so zgornjo ploščad dokončno očistili skal, zemlje, opeke in korenin, ki so se tod nabirale že vse od miniranja zahodnih obokov v daljnem letu 1950. Izpod kupa nesnage, ki je do tedaj resno obremenjeval že tako dotrajani steber, je pogledala ravna betonska površina nekdanje servisne in interventne ceste, ki je pod 568 metrov dolgim borovniškim viaduktom nekoč prečkala dolino. Našli so se tudi deli italijanske jeklene konstrukcije iz leta 1941, s katero so med vojno premostili uničeni viadukt, in pa valji od vrtanja v kamen. Vse je romalo v hrambo v železniško čuvajnico št. 666.
S spremembo občinske oblasti je tudi tod zavel nov veter. Ob polni županovi podpori se je na steber podala dokončat svoje delo praktično ista ekipa. Poleg dr. Celarca še Nejc Škulj, dr. Peter Svete, nekaj malega je postoril celo spodaj podpisani. Brez vrhniškega Dviga tudi tokrat ne bi šlo, saj je »friziranje« čez tridesetmetrskega velikana vse prej kot lahko opravilo. V letih od zadnjega obiska se je vrh znova ovil v košato kapo močnih brez ter drugega grmičevja, ki prav neverjetno dobro uspeva celo v tako skrajnih pogojih. Glavni cilj ekipe pa je bila razpadajoča zahodna konzola stebra, kjer so pred sedmimi leti prekinili delo. Prostovoljcem je vzelo kar dva dni, da so zgornjo ploščad dokončno očistili skal, zemlje, opeke in korenin, ki so se tod nabirale že vse od miniranja zahodnih obokov v daljnem letu 1950. Izpod kupa nesnage, ki je do tedaj resno obremenjeval že tako dotrajani steber, je pogledala ravna betonska površina nekdanje servisne in interventne ceste, ki je pod 568 metrov dolgim borovniškim viaduktom nekoč prečkala dolino. Našli so se tudi deli italijanske jeklene konstrukcije iz leta 1941, s katero so med vojno premostili uničeni viadukt, in pa valji od vrtanja v kamen. Vse je romalo v hrambo v železniško čuvajnico št. 666.
Ta čas, ko so se prostovoljci ukvarjali s čiščenjem, so mojstri namestili praznično osvetlitev, v parku pod stebrom pa je GMM odstranjeval korenine lani požaganega drevja. Za silo urejeni park v bližnji prihodnosti menda čaka temeljita prenova, med katero naj bi odkrili vsaj še enega od temeljev viadukta ter namestili varnejšo ograjo okrog preostalega stebra, ki je bil leta 1992 razglašen za tehniški spomenik, prav dosti drugega v smeri njegovega varovanja pa ni bilo nikdar postorjenega. Kljub zamujenim priložnostim občina še ni vrgla puške v koruzo. Vsaj nekaj sredstev za sanacijo stebra bodo skušali pridobiti iz evropskega programa Leader, spogledujejo se tudi s podporo Interreg Slovenija–Avstrija. Projekt celovite sanacije je bil pred leti namreč ocenjen na dobrih 200 tisočakov.
Damjan Debevec, foto: DD, BC
