Bilo je hladno sobotno jutro. S PD Borovnica smo šli na orientacijo. Tokrat smo se zbrali v OŠ Trzin. V skupini sem bila s sošolko Demi. Bili sva v skupini A, najlažji. Ko smo prispeli, sva Demi in jaz s Kristino še enkrat ponovili, kako se orientira zemljevid in koliko je 100 m v naravi. Izvedeli sva, da imava start šele ob 10.45; skupina moje mami pa že ob 9 in 5 minut. No, čas je minil hitreje, kot sva pričakovali. Po ogrevanju na igrišču, malici in igranju vislic ter tri v vrsto sva končno startali tudi medve.

Najprej sva rešili test, potem pa sva se odpravili na pot. Ogrelo se je že toliko, da sva pred prvo točko morali sleči odvečna oblačila. Prva točka je bila živa. Tam je bil fant, ki je pred naju postavil nahrbtnik s predmeti. Najina naloga je bila, da ugotoviva, kaj je v nahrbtniku, ne da bi gledali, le z otipom. Do točke dve sva prišli brez težav. Jaz pa sem se urila v komunikativnosti, ko sem za pot vprašala pri neki hiši. Tretja točka je bila zahtevna. Trnje, trnje in spet trnje. Nekje je bilo celo polje trnja. Tretje točke pa še vedno nikjer. Trikrat sva morali preskočiti potok, da sva jo našli, in še dvakrat dodatno, ker sem jaz v vsej zmešnjavi pozabila mobitel in zemljevid. Tudi tretja točka je bila živa. Tam sva ugibali gorske rastline in živali. Vse sva uganili! S štirico sva hoteli kar malo prehitevati, saj je bila pri cerkvici, ki nama je bila v veliko pomoč pri odkrivanju trojke. Peta in šesta točka sta bili enostavni, saj sta stali ob poti do šole.

Na cilju sva se okrepčali s sendvičem in čajem. Za nagrado pa sva dobili značko.

Živa Nikšič, 11 let