Planinsko društvo Borovnica je v soboto, 20. aprila, organiziralo izlet oziroma pohod na Sabotin. Kristina in Primož sta nas vodila prav na rob Slovenije, kamor kljub hitri cestni povezavi le redko zaidemo. Primorski kras je bil za letošnji mokri april dobra izbira, poti so bile manj blatne. Ob vznožju hriba nas je pozdravilo oblačno, a suho vreme. Po uvodnem pozdravu se je naša družbica dobre volje napotila navkreber skozi pomladno zeleneč gozd. Z vsakim korakom se je odpiral širši razgled na lepo, malce zamegljeno novogoriško pokrajino. Sprva strnjena kolona se je raztegnila na nekaj skupinic, saj nimamo vsi enake kondicije, kaj šele starosti; kakšen malček pa bi se rad še nosil ... Pri okrepčilu na sredi pobočja smo se spet zbrali, potem pa nadaljevali zložni vzpon proti vrhu. Malo pod grebenom smo lahko prepoznali strelske jarke iz prve svetovne vojne. Opoldne pa smo že dosegli 609 m nadmorske višine in vrh: odprl se je lep razgled na zeleno Sočo v globini, na Sveto goro na drugi strani, oddaljeno morje pa je zakrivala meglica, saj je sonce že kar veselo grelo. Ker smo si že zjutraj ogledali najdaljši kamniti most v Evropi – solkanski železniški most, je bila tudi igra na vrhu Sabotina temu primerna: "Je kaj trden most?" Potem pa fotografiranje in ogled nekdanje stražarnice. Sledil je kratek, a slikovit spust do planinskega doma. Tam so nas nemirne noge seveda brž nesle na ogled kavern, osvetljenih predorov, rovov ter turistično urejenih stavb in naprav iz časov soške fronte. Mlajši so se po okrepčilu še natekali, ne tako mladi pa smo lahko zajeli sapo pred spustom s hriba. Spet smo se povzpeli na greben, zajeli še nekaj pogledov na bližnje in daljne hribe in doline ter se v glavnem brez nezgod vrnili na izhodišče. Na parkirišču smo še poklepetali – po tako lepem izletu kakor da se prav nikomur ni mudilo na cesto ... Primorsko je že dodobra ogrelo pomladno sonce, zato smo se zahvalili našima vodnikoma za spoznavanje domovine in se končno razkropili – vsak na svoj sladoled.

Za PD Borovnica,

Igor Debevec