V PD Borovnica smo se februarja odločili za malce drugačno preživljanje skupnih uric. Nekateri smo iz podstrešnih kotov potegnili na plano zaprašene sani, drugi so jih imeli že pripravljene, saj so na vrata že trkale počitnice. Z zbirnega mesta smo se ob 8. uri odpeljali do vznožja poti, ki vodi do Doma pod Storžičem.

Jutro je bilo megleno, travniki so povečini že odvrgli snežne plašče … Kljub informaciji, da je proga zasnežena, nas je malce pa le zaskrbelo, da bomo morali sani nositi v obe smeri. A je bilo odveč, sonce v tem delu Slovenije vendarle še ni dovolj grelo. Oprtali smo si nahrbtnike in sani ter po nekaj minutah zapustili makadamsko cesto. Zložno smo se začeli vzpenjati po dobro uhojeni snežni stezi, ki je razbremenila naša ramena, saj smo lahko svoj tovor poslej vlekli za seboj. Pot do cilja nas je vodila čez zasnežene travnike in skozi gozd.

V koči pod Storžičem smo se ogreli, najbolj neučakani so pomalicali kar zunaj. Ob dogovorjeni uri smo bili vsi na startu. Tu je šele postalo zanimivo! Na malce zreducirano število sani smo se morali porazdeliti … no, pa nahrbtniki so tudi morali v dolino. »Upam, da bodo najine že dvakrat polnoletne sani zdržale pod najino težo,« sem si mislila. Spuščali smo se z malce zamika, da ne bi ovirali drug drugega. Najin nekajminutni spust, poln smeha, je bi videti takole: prvi ovinek komaj speljan … »premakni se bolj naprej« … v drugem ovinku pristanek v snegu … zopet startna linija, usmeritev sani po sredini proge … o, grbine … »greva bolj po desni oziroma levi« – sani so se odločile, da drsijo po sredini … dodobra nama je pretreslo zadnjici … nato izguba krmarja sani … »ej, ustavi se« … spet skupno nadaljevanje … o, smo že na koncu …

Z obrazov se je kazala dobra volja, kar je za nas, vodnike najpomembnejše. Vsi skupaj lažje in polni energije zakorakamo v nov delovni teden. »To bomo še ponovili!« smo bili odločni.

Za PD Borovnica

Tatjana Pečlin