Veste, januarja smo v PD Borovnica nameravali otroke peljat na sankanje. A je bilo v začetku meseca tako toplo – nič ni kazalo na sneg. Sklenili smo, da bomo sankanje prestavili na februar, februarski izlet pa na januar. In tako smo razposlali vabila za pohod na Slavnik (1.028 m), priljubljeni vrh primorskih izletnikov. A glej, ko so bila vabila razposlana, je začelo snežiti. In je medlo ves teden. Našo ljubo deželo je prekril sneg. Poslušali smo o zastojih na cestah. Kako bo v soboto, 19. januarja, na dan našega izleta?

Vreme nam je bilo k sreči kar naklonjeno. Zbralo se nas je sedem planincev, radovednih, kaj nas ta dan čaka. Pri meni se je zapletlo že na začetku. Ko sem prišla v Borovnico, sem ugotovila, da sem doma pozabila gojzarje! Naslednja stvar, ki ni stekla tako, kot bi si človek želel, se je pripetila v Skadanščini. Iz te vasi ozka, strma cesta vodi do lovske koče, kjer je primerno parkirišče. Ko sem z avtom poskusila voziti po tej sicer asfaltni cesti, ni šlo. Bila je ledena. Ni šlo naprej, nazaj pa je šlo po svoje. K sreči je bil med nami tudi bolj izkušen voznik, ki je težavo rešil. V vasi smo le stežka našli parkirni prostor. Sneg je bil očiščen le na ozki cesti in dvoriščih. Pri eni hiši so nas zavrnili, pri drugi ponudili pomoč.

Potem je steklo. Gazili smo v snežno beli sneg, v njem opazovali živalske in človeške stopinje (krplje), opazili smo tudi različne vrste markacij. Ko smo prišli iz gozda, smo se zaščitili pred vetrom. Bil je pravo doživetje, tale veter. Kakšno moč ima in kako te hitro shladi! V koči smo našli prijeten kotiček, se odpočili in najedli, si ogledali zemljevid, žigosali planinski dnevnik, se zunaj še fotografirali, potem pa v dolino. Je bilo kar zabavno po strmini in snegu navzdol. Ko se je svet zravnal, so bile noge že rahlo utrujene. Bili smo veseli, da smo izlet zaključili še pred prvimi dežnimi kapljami.

Dobro je bilo!                                                                                                  

Kristina Suhadolnik