Ob 7.00 uri se je 9 članic in članov
društva dobilo na železniški postaji v Borovnici, z namenom
prehoditi Pot ob žici. Eni so se za pot odločili prvič, drugi že z izkušnjami,
a vsi z željo premagati 33 km dokaj zahtevne poti. Najprej smo se prijavili,
dobili kontrolne kartončke, se uskladili za smer pohoda in nato krenili. Začeli
smo po ravnini Vič - Livada - Rudnik. Že dobro ogreti smo se nato podali čez
Golovec. Nadaljevali pot po makadamu in asfaltu na Fužine, v Polje do Jarš.
Vmes smo pridno beležili dosežene čase in nabirali kontrolne žige. Na polovici
poti je bilo potrebno dodati energijo. Dobrote so prešle iz naših nahrbtnikov v
naše želodčke. Res je teknilo. Po kratkem počitku smo bili spet v pogonu.
Naslednja postaja je bil Bežigrad in nato Šiška. Malo že utrujeni, a odločeni
nadaljevati. Na poti smo srečevali znance, sokrajane, sorodnike in vse ostale
pohodnike, ki so se odločili za obratno smer pohoda. Vsako srečanje z znancem
smo izkoristili za pozdrav, kratek klepet in seveda počitek. Tako smo spet
lažje nadaljevali pot. Noge so postajale vedno bolj težke in boleče ampak želja
doseči cilj je bila močnejša od tegob. Stisnili smo zobe, si privoščili
sladoled in nadaljevali proti Viču. Po dobrih osmih urah smo VSI dosegli cilj.
Bili smo del 25000 udeležencev pohoda. BRAVO MI. Preživeli smo lep dan, bogatejši
za nove izkušnje. Pohvala vsem, ki so se prvič podali na to pot in jo
premagali. Drugo leto to ponovimo in že zdaj vabimo še druge, da se nam
pridružijo. Skupaj zmoremo VSE. Da smo imeli še moči govori dejstvo, da smo v
teku po stopnicah lovili vlak na viškem postajališču. Neverjetno!
Ko smo se usedli na vlak smo si bili
enotni: pritoževalo se je telo, duša je želela izzive. Za najlepše stvari v
življenju se je potrebno potruditi. Vztrajati. Švicati. Malo boli, včasih zelo
boli. Včasih čevelj tišči .... a nagrada vztrajnosti je izjemna.
Mija Cvirn.





