V Društvu upokojencev Borovnica ob rojstnih dnevih obiskujemo svoje starejše člane. Zavedamo se, da jim obisk in prijetno kramljanje veliko pomenita. Vsi smo zadovoljni, saj naredimo dobro delo, članom popestrimo dan, ob pogovoru pa zvemo tudi marsikaj novega in zanimivega.
V mesecu aprilu sem v imenu DU Borovnica obiskala našega člana Franca Stražišarja, ki je praznoval 90. rojstni dan. Gospod Franc se za svoja leta zelo dobro drži, čeprav ga je dvakrat kap in je med opravljanjem službe padel z visokega droga. Še vedno je aktiven in delo, ki ga zmore, mu je v veliko veselje in pogosto je dan tudi zanj prekratek.
Spoštuje naravo, življenje na podeželju in veliko vrtnari. V začetku leta poseje semena, pripravi svoje sadike paradižnikov, paprik, bučk, kumar, druge zelenjave, obreže trto, opleve robove gred, rad pa tudi grabi travo na griču in na Dolu, kjer se sprehodi in opazuje naravo, živali, grmovnice in drevesa. Vesel je, da lahko aktivno sodeluje pri nastajanju in urejanju parka, v katerem v spomin rastejo tudi drevesa njegovega strica, taboriščnika iz Dachaua. Rastline in drevesa sadijo prijatelji, med ostalimi gosti pa sta jih posadila tudi bivša slovenska predsednika, ambasadorji več držav, veterani in drugi udeleženci vojn, bivši župan … in lepo se mu zdi, da po srečanjih, obiskih in pogovorih ponesejo prijetne spomine in védenje o naši kotlini tudi čez meje.
Ko postori, kar je nameraval, se usede na stol ali klop in uživa ob opazovanju narave. Rad bere zgodovinske knjige in pokramlja z mimoidočimi sprehajalci. Zdaj ima čas za drobne radosti, saj ko je bil zaposlen kot elektromonter, tega ni bilo. Še dobro se spomni, kako so popravljali žice na daljnovodih ob neurjih, žledolomih in vetrolomih v območju Logatca, Vrhnike in naših krajev. Včasih je bilo zaradi noči in vremena težko najti pretrgano žico, ponovno postaviti drogove in napeljati kable, gaziti po snegu in delo se je zavleklo dolgo v noč ali celo v jutro. Pogosto je bil s sodelavci moker do pasu, prezebel, a so naredili vse, da so ljudje lahko čimprej prišli ponovno do elektrike. Zato z velikim spoštovanjem govori o tovrstnih poklicih. Mnogim hišam v naši kotlini je napeljal elektriko ali jo popravljal. Z nasmehom se spominja tudi, kako je moral v prvih dneh osamosvojitvene vojne kot civilist vstopiti v vojašnico in neopazno pokvariti električno napeljavo. To se je zgodilo v vrhniški vojašnici »plavcev«.
Igral je v borovniški gledališki skupini in pogosto pomagal sokrajanom, kadar je le znal in mogel. Nekateri mu radi prisluhnejo, ko pripoveduje o dogodkih svojega očeta, ki je po 1. svetovni vojni prišel domov s front z volčjakom in krampom, ki se uporablja še danes. Pa tudi svojega otroštva se spominja. Pogosto je s sovrstniki tekal čez Dolinski most na Laze ali čez viadukt od Stare postaje na Planino in nazaj in skupaj so šteli korake in opazovali vlake. Pasel je govedo na mahu in se ob bombardiranjih skrival v stisnjeno gručo živali. Še danes se ob preletih letal zdrzne in spomni na čase, ko so bombe sejale smrt po kotlini. Kot vsi otroci je vedno rad prisluhnil tudi pogovorom starejših in dobil kakšno nagajivo, a
tudi nevarno idejo. Ena takih je bila, da bo prevračal kotel s hrano Italijanom. Res so v soseščini njegovega doma okupatorji večkrat ostali brez špagetov ali enolončnic.
Ura pogovora s Francem je minila, kot bi mignil. Še marsikaj bi si lahko povedali, zato smo se zmenili, da se prav kmalu ob kavi spet vidimo.
Gospa Stanislava Lenarčič, ki je letos maja praznovala 90 let, se je rodila kot tretja od štirih otrok. Pri štirih letih je izgubila očeta. Med vojno je bila njihova hiša med bombardiranjem borovniškega mostu zadeta.
Ena od hčera starega očeta je bila že poročena na Gorenjskem. Ko je izvedela, kaj se je zgodilo, jih je prišla z vozom in konjsko vprego iskat in jih je odpeljala na svoj dom. Imela je več otrok, hčere so bile lepe... nadlegovali so jih mladi, navdušeni vojaki. Bratje so jih skrbno varovali. In prišla je grožnja. Saj bo kmalu vsega konec, boste že videli. Maja leta 1945 je neko dopoldne k njim iz doline pritekel mlad fant, in jih prosil, naj mu posodijo konja, da gredo na Koroško in povedal, da v dolini ljudje bežijo, ker se bojijo za svoja življenja. Tudi ta družina je na hitro spakirala in odšla. Stari oče se je na hitro odločil, da gre z njimi. V begunstvu so izgubili še mamo.
To je mlado Slavko zaznamovalo za vse življenje.
Ko so taborišče v Avstriji zapirali, se je moral stari oče zopet odločiti. Ali po svetu ali domov. Z otroci se je vrnil nazaj v Borovnico in pri 75 letih začel z gradnjo nove hiše in jo tudi dogradil.
Slavka je v povojnem času postala pomočnica v Borovniški knjižnici, nato je delala v Liku, do upokojitve pa v Donitu. Z Antonom sta se poročila 1960 leta. Pričela sta z gradnjo svoje hiše. Na Malencah sta kopala pesek, sama izdelovala opeko, hodila v službo in skrbela za hčerko Anico. Slavka je delala tri "šihte". Se je zgodilo, da je z nočnega dela prišla domov in kar nadaljevala z mešanjem betona. Ročno seveda, saj takrat še niso imeli mešalca. Imeli pa so kramp in lopato in voljo do dela. Poleg tega je še doma "pucala komade", izdelane v Donitu. Veliko je bilo odrekanja, za vsak dinar je bilo potrebno veliko dela. Veliko je pripomoglo to, da je bil mož Anton mizar in da je okna in pohištvo izdelal sam.
Slavka je imela vedno rada rože. Bile so povsod. Anton je nekoč rekel, da bi bile tudi na dimniku, če bi ga dosegla. Želela je postati cvetličarka, a takratne okoliščine temu niso bile naklonjene saj je skrbela za starega očeta, ki je onemogel.
Vedno je imela rada živali. Vedno so bile pri hiši kokoši in zajci, nekaj časa tudi koze. Kar nekaj let je pela v cerkvenem pevskem zboru, kot mlado dekle nastopala v gledaliških predstavah.
Pred tremi leti je padla po stopnicah in takrat se je začelo zahtevnejše obdobje njenega življenja. Ona je ležala v eni bolnici, v drugi se je rojevala pravnukinja.
"O, da bi vsaj videla dojenčka!" je takrat želela. No, korenina ne pozebe. Z voljo in trudom in pomočjo moža zdaj hodi ob hodulji. Mož lepo skrbi zanjo in kot pravi sam, skuha še bolje kot ona sama. »Dokler bova oba, bo že nekako šlo«, pravi. Slavka pa pristavi: »brez njega ne bi okrevala«. Rada rešuje križanke in prebere vse revije in časopise. Vsak mesec jo obišče tudi Borovniški župnik.
Seveda je zanjo največje veselje, kadar pridejo domov vsi njeni in potem še dolgo razmišlja o tem, kaj vse že znata njena pravnuka Nai in Neža, ki sta sončka njenih dni.


Ema Hrovatin