Logo MojaObčina.si

Borovnica

DANES
4°C
0°C
JUTRI
5°C
-2°C

115 let krepke čebelarske podružnice

Pred 115 leti je mesečnik Slovenski čebelar takole oklical: »Čebelarski shodi na Kranjskem. 12. marca v Borovnici v gostivni g. Antona Drašlerja. – Začetek ob treh popoldne. – Predavata g. Anton Likozar in tajnik.« Čez mesec dni pa že zmagoslavno, kratko in jedrnato: »V Borovnici, Kranju, Žireh in Logatcu so se ustanovile krepke čebelarske podružnice.«

Dolga čebelarska tradicija v borovniški dolini, ki sta jo v 19. stoletju v širšem slovenskem prostoru najbolje zastopala župnik Anton Jugovic (1806-1882) in kaplan Simon Robič (1824-1897), se je 12. marca 1905 v prostorih restavracije pri stari železniški postaji zorganizirala v borovniško podružnico Slovenskega čebelarskega društva.

Najbolj znamenito ime, ki je izšlo iz tega čebelarskega kroga, je naš rojak Josip Verbič (1869-1948). V Slovenskem biografskem leksikonu izvemo, da je bil rojen 22. marca 1869 v Borovnici kmetu Francu in Mariji r. Hočevar, umrl pa 17. aprila 1948 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Borovnici v letih 1876–81, gimnazijo in učiteljišče pa v Ljubljani, kjer je maturiral l. 1890. Bil je učiteljski pripravnik v Trnovem pri Ilirski Bistrici 1890–91 in Višnji Gori 1891–93, učitelj v Litiji 1893–98 (nekaj časa, zlasti v počitnicah, domači učitelj na gradu Planina pri Rakeku), na vadnici učiteljišča v Ljubljani 1898–1905, ko je opravil profesorski izpit in bil 1906 imenovan za profesorja prirodopisja in kmetijstva na moškem ter kasneje na ženskem učiteljišču v Ljubljani. Tu je bil upokojen 1925, nato do 1932 še honorarno učil iste predmete.

V čebelarski šoli na Dunaju ter na tečajih iz kmetijstva, sadjarstva in čebelarstva se je usposobil za pouk na kmetijskih nadaljevalnih in srednjih šolah. Deželna vlada na Kranjskem ga je 1909 imenovala za izvedenca v čebelarstvu. Opravljal je pomembne funkcije, med drugim je bil predsednik čebelarske podružnice v Ljubljani (1919–30), Slovenskega čebelarskega društva (1930–41), Jugoslovanske čebelarske zveze (1937–41), član glavnega odbora in predsedstva ter blagajnik Sadjarskega in vrtnarskega društva za Slovenijo (1919–1948), kjer je 1947 dobil diplomo za 25-letno delo. Društva so pod njegovim vodstvom ali s sodelovanjem priredila mnoge tečaje za izobraževanje čebelarskih in sadjarskih predavateljev, mojstrov, izvedencev in praktikov. S pedagoškim in praktičnim delom je vplival na učiteljski naraščaj, da so se mnogi odločili za pospeševanje kmetijstva, zlasti sadjarstva in čebelarstva, drugi pa se usposobili za pouk na kmetijskih nadaljevalnih šolah. Na Verbičevo pobudo so čebelarji ljubljanske podružnice ustanovili postaji z vzornimi čebelnjaki v Tomišlju in Starošincih, Slovensko čebelarsko društvo pa je kupilo in adaptiralo društveno centralo Janšev dom s čebelarno v Ljubljani (na Tyrševi, danes Slovenski cesti). Sam je ustanovil in oskrboval društveno čebelno postajo za vzrejo matic v Kamniški Bistrici (1932) ter zavarovalni sklad za škode v čebelarstvu in matični nasad čebelnih pašnih rastlin.

Napisal je knjige: Vrednost in poraba medu, 1932; Čebelne bolezni, 1935; Praktični čebelar, 1939 (skupaj z D. Jugom); Vzrejajmo najboljše čebele, 1947. Objavil je še številne strokovne prispevke, zlasti o vzreji matic, izboljšanju čebelarjenja, rojenju, plemenitenju in vzreji boljših čebelnih družin kranjske čebele, o pomenu čebele, medu in voskov, o razstavah in čebelni paši ter nad 70 poročil iz opazovalnih čebelnih postaj ...

Čebelar Verbič je 150-letni jubilej praznoval lani, Čebelarsko društvo Borovnica pa ta jubilej praznuje letos. Lokacija spominske klopi pred stavbo, kjer je bila ustanovljena predhodnica današnjega čebelarskega društva, se je ponudila sama, prav tako posvetilo na njej. Ureditev okoliškega parka pod mogočnim lipovcem na Stari postaji pa so ponudili in tudi pridno izvedli člani Turističnega in Čebelarskega društva ter zagnani bližnji stanovalci. Ostane nam torej le še voščilo: "Naj medi!"

 

Damjan Debevec; Foto: DD

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Oglejte si tudi