Zgodba se je začela 2. marca z ogledom najpomembnejšega mesta v Turčiji, Istanbula. To 12-milijonsko, zgodovinsko bogato mesto je edinstveno, saj predstavlja vez med Azijo in Evropo, vez med Zahodom in Vzhodom, starim in novim. Ne moreš si pomagati, da ne bi obiskal pokritega bazarja, ki je največja orientalska tržnica na svetu in obsega kar 4.000 trgovinic. Poseben čar ima tudi bazar dišav in raznoraznih začimb. Seveda smo si udeleženke izmenjave, Nataša Lipovšek-Hrga, Helena Svete-Hladnik, Sonja Pristavec in Tanja Plohl, ogledale tudi znamenitosti, kot so Modra mošeja, Hagija Sofija in palača Topkapi.

Glavnina našega dogajanja se je odvila v Ankari, kjer se nahaja naša šola gostiteljica, Meliksah Ilkogretim Okulu. Šolo obiskuje 1.200 učencev. Pri njih poteka pouk malo drugače. V šoli so od 8.00 do 12.00, nato gredo domov (v okolici šole je blokovsko naselje) na kosilo, se ob 13.00 vrnejo in ostanejo v šoli do 14.30 oz. 15.00. V šoli ni kuhinje, kar pomeni, da učenci ne uživajo razkošja v obliki zajtrka, dopoldanske in popoldanske malice, kosila. Z njimi smo preživeli kratek čas v šolskih klopeh ter tudi malo poklepetali, čeprav nam je jezik delal nekaj težav. Za nas so pripravili veliko krajših dramskih uprizoritev njihovih tradicionalnih pravljic oz. legend (glavna tema našega projekta), šolski zbor nam je zapel, plesna skupina pa seveda zaplesala tradicionalne plese. Turški učitelji so bili pravi gostitelji tudi zunaj šole, saj smo z njihovo pomočjo prečesali dobršen del Turčije. Obiskali smo kraj Beypazari, ki slovi po delavnicah srebra, stekleničenju mineralne vode in največji pridelavi korenja v Turčiji (60 % celotne pridelave v državi). Popeljali so nas tudi v Konyo, zibelko verske sekte plešočih dervišev, ki jih je ustanovil filozof Mevlana Rumi. V Ankari, glavnem mestu, so nas popeljali v stari del mesta ter na ogled slovitega Atatürkovega mavzoleja, kjer smo ugotovili, da jim ta človek, ki je povzdignil ljudstvo, utrujeno od porazov otomanskega cesarstva, in jih popeljal v novo državo, ogromno pomeni. Njegova slika tako zaseda posebno mesto  v vsaki učilnici.

Naša zgodba se je zaključila 8. marca, ko smo odpotovale proti domu – obogatene z neprecenljivimi izkušnjami in polne neverjetnih občutkov o izjemno prijaznih ljudeh ter deželi, kjer se začenja Bližnji vzhod, obenem pa se še drži Evrope. Turčijo resda obdaja nekaj mističnega.

Tanja Plohl,

koordinatorica projekta na OŠ dr. Ivana Korošca Borovnica